Ko zdrava navada postane nezdrava odvisnost

Kaj je zasvojenost s športom?

Nekateri športniki trpijo zaradi nezdrave odvisnosti od telovadbe. Ta se lahko pojavi iz različnih razlogov, vključno s težavami s samopodobo, izogibanjem drugih vidikov življenja ter občutka zasvojenosti s fiziološkimi spremembami, ki jih povzroča telovadba.

Zasvojeni s športom pogosto uporabljajo ekstremne treninge kot način za porabo kalorij ter vzdrževanje in izgubo telesne teže. Svoje vedenje pogosto opravičujejo s prepričanjem, da resen športnik nikoli ne more športati preveč ali predolgo.

Neugodje, bolečina ali celo poškodba ne bodo odvrnili zasvojenega od vadbe. Skoraj vsi, ki so zasvojeni s športom, trpijo zaradi pretreniranosti. Pogosto se spopadajo z mišičnimi napori, bolečinami, stresnimi zlomi in drugimi kroničnimi poškodbami zaradi preobremenitve (npr. tendinitis).

Ko so soočeni z vprašanjem prekomerne telovadbe, pogosto odgovarjajo, da bi njihova športna uspešnost trpela, če ne bi tako pogosto trenirali. Prav tako se pogosto oklepajo napačnega prepričanja, da bi že najmanjši premor od treninga pomenil povečanje telesne teže in ne bi več mogli tekmovati na enakem nivoju.

V nekaterih primerih je zasvojenost s športom lahko posledica motenj hranjenja. Vadba je uporabljena kot način nadzora nad telesno težo ali način za izgubo telesne teže. 

 

Zasvojenost s športom vs. Užitek

Obstajajo razlike med zasvojenostjo s športom in užitkom v telovadbe. Samo zato, ker nekdo telovadi, še ne pomeni, da je zasvojen. 

 

Študija, objavljena v International Journal of Environmental Research and Public Health, določa naslednje dejavnike, ki se pojavljajo ob zasvojenosti s športom:

  • Toleranca: Čutiš potrebo, da povečaš količino telovadbe, da bi lahko dosegli enak občutek kot nekoč.
  • Odtegnitev: Če ne telovadiš, izkusiš neprijetne stranske učinke, kot so tesnoba, razdražljivost, nemirnost in motnje spanja.
  • Pomanjkanje nadzora: Ne moreš zmanjšati količine telovadbe ali prenehati z njo.
  • Sprememba namere: Vedno znova treniraš več, kot si sprva načrtoval.
  • Čas: Veliko časa misliš o telovadbi, jo načrtuješ, se nanjo pripravljaš, jo izvajaš in okrevaš po njej. To moti druge vidike tvojega življenja, kot so socialno življenje, odnosi, delo in drugi hobiji.
  • Vztrajanje: Vztrajaš pri športu, čeprav se zavedaš, da ti povzroča telesne in psihične težave, pa tudi težave v odnosih.

 

Dodatni opozorilni znaki

Ta vedenja nakazujejo, da je tvoje ukvarjanje s športom zasvojenost ali pa si v nevarnosti, da to postane:

  • Doživljaš simptome pretreniranosti.
  • Siliš se k telovadbi, tudi ko se ne počutiš dobro.
  • Redko telovadiš za zabavo.
  • Vsakič, ko telovadiš, delaš tako hitro in močno, kot zmoreš. .
  • Če izpustiš vadbo, občutiš stres in anksioznost.
  • Izpuščaš družinske obveznosti, ker moraš telovaditi.
  • Računaš koliko moraš telovaditi glede na to, koliko poješ.
  • Raje bi telovadil, kot preživljal čas s prijatelji.
  • Ne moraš se sprostiti, ker misliš o tem, da ne porabljaš kalorij.
  • Skrbi te, da se boš zredil, če za en dan ne telovadiš.

Kompulzivno treniranje je enako nevarno kot omejevanje hrane, prenajedanje in čiščenje ter uporaba tablet za hujšanje in odvajal. Vodi lahko v motnje hranjenja, vključno z anoreksijo in bulimijo, ter do številnih resnih fizičnih zapletov, vključno z odpovedjo ledvic, srčnim napadom in smrtjo.

 

Podobnosti z odvisnostjo od drog

Zasvojenost s športom lahko povzroči vedenja, ki so podobna tistim, ki se pojavljajo ob odvisnosti od drog. Športnik v telovadbi ne najde več užitka, ampak se počuti, kot da je ta nujna. Ne gre več za izbiro, postane obveznost.

Čeprav lahko telovadba zagotovi začasno dobro počutje in občutje evforije, potrebuje športnik vedno več telovadbe, da doseže ta občutek. Če mora izpustiti trening, bo občutil krivdo in tesnobo, podobni odtegnitvenim sindromom.

Čeprav nekateri raziskovalci poročajo, da prekomerna vadba povzroča izločanje endorfinov v telesu (hormonov, ki jih izloča hipofiza in ki preprečujejo bolečino, zmanjšujejo tesnobo in ustvarjajo občutke evforije), še niso enotni o tem, ali je mogoče biti fiziološko zasvojen s telovadbo. Endorfini so po kemični strukturi podobni morfiju, zato ni nemogoče, da bi bili zasvojljivi.

Za mnoge športnike se zdi, da je kompulziven trening psihološko zasvojljiv. Takšni športniki poročajo, da zmanjšanje količine vadbe pogosto povzroči epizode hude depresije.

Prevedeno in prirejeno po: https://www.verywellfit.com/are-you-obsessed-with-exercise-3119167#citation-1 (povzeto 2. 11. 2023)

Digitalizacija – prava markacija?

O digitalizaciji piše članica Mladinske zveze Brez izgovora Slovenija Mia Zupančič.

 

Kaj je digitalizacija?

Digitalizacija je izraz, ki opisuje zelo obsežno področje. Začne se lahko z branjem časopisov na internetu in se ne konča z uporabo pametnih avtomobilov ali televizorjev. Digitalizacija pomeni sprejemanje ali povečanje uporabe digitalne tehnologije s strani organizacij, industrije, držav, ipd. In se tako navezuje na več področij vsakodnevnega življenja.

 

Digitalizacija v vsakdanjem življenju

Od začetka 21. stoletja so na naše življenje vse bolj vplivale različne tehnološke inovacije. Ustavite se za trenutek in preverite, koliko zaslonov vidite okrog sebe. Vse te naprave so začele vplivati na različna področja našega življenja in res je, da so nam marsikaj olajšale, po drugi strani pa so nas začele tudi obremenjevati. Raziskave so pokazale, da je vključitev inovacij v delovno okolje pripomogla k 84-% povečanju dobičkonosnosti podjetij od 70. let 19. stoletja naprej. K temu je v največji meri pripomogla široka uporaba interneta, elektronske pošte in mobilnih telefonov.

Ljudje s temi pripomočki postajamo vedno produktivnejši, kar je za podjetja pozitivna sprememba, za delavce pa lahko postane tudi obremenjujoče. Seveda pa tehnologija ni prisotna le na delovnem mestu, ampak tudi v naših zasebnih življenjih, saj imamo v lasti vedno več različnih pametnih naprav. Težko rečemo, da se po koncu obveznosti, kot sta šola ali služba, zares odklopimo, saj se takrat šele zares priklopimo na množico naprav, ki nam krajšajo prosti čas. Na ta način vsakodnevno prejmemo ogromno količino informacij.

 

Za občutek nekaj statističnih podatkov:

  • Vsak dan je ustvarjenih 2,5 kvintilijona bajtov podatkov. Če bi vse te podatke naložili na Blu-Ray diske, bi jih potrebovali 10 milijonov. Če bi toliko diskov zložili na kup, bi bili visoki kot dva Eifflova stolpa skupaj.
  • 404.444 uporabnikov vsako minuto gleda Netflix. 
  • Na YouTube uporabniki naložijo 300 ur videoposnetkov na minuto. 
  • Vsako sekundo je poslanih 3.026.626 e-poštnih sporočil.
  • Uporabniki Tinderja vsako minuto 990.000-krat podrsajo po zaslonu (v levo ali desno, odvisno od preferenc uporabnika).

Več zanimivih podatkov lahke najdete na spletni strani Internet Live Stats.

 

Znanstveniki so ugotovili, da povprečen človek v današnjem svetu prejme 74 GB informacij na dan (prek televizije, interneta, oglasnih plakatov ipd.). Pred samo 500 leti bi visoko izobražen človek 74 GB informacij prejel v celotnem življenju!

Ti podatki kažejo na to, da ni čudno, da nas novodobna tehnologija v vsakodnevnem življenju tudi obremenjuje. Glede na to, da se omenjene številke vsako leto še zvišujejo, bo v prihodnosti verjetno prišlo do preloma, ko bo potrebno na tem področju nekaj spremeniti.

 

Prednosti in slabosti digitalizacije v vsakodnevnem življenju

Seveda pa nam digitalizacija prinaša veliko dobrega in upravičeno si življenja brez digitalne tehnologije skorajda ne moremo predstavljati, saj nam je marsikaj omogočila ali olajšala. Nekaj področij, na katerih je digitalizacija prinesla opazne prednosti:

  1. Socialna povezanost – s pomočjo digitalne tehnologije smo lažje povezani s prijatelji in družino, ne glede na to, kje se nahajamo. Lažje delamo na daljavo in smo kljub temu povezani s sodelavci. Velik del digitalne tehnologije je bil ustvarjen z namenom povezovanja, kot npr. družbena omrežja.
  2. Hitrost komunikacije – internet z izboljševanjem tehnologije postaja vedno hitrejši, kar omogoča prenos večje količine informacij v krajšem času, tradicionalni načini komunikacije pa za to potrebujejo mnogo več časa.
  3. Priložnosti za učenje – prek interneta lahko enostavno in hitro dostopamo do ogromne količine novih informacij in tako pridobivamo znanje, enostavnejša komunikacija pa prinaša tudi povezovanje s strokovnjaki, do katerih ljudje v preteklosti zaradi fizične razdalje niso imeli dostopa.
  4. Avtomatizacija – veliko naprav danes uporablja digitalno tehnologijo, nekatere pa niti ne potrebujejo človeka, ki jih upravlja. To pomeni, da so delavci razbremenjeni in lahko opravljajo manj ponavljajoče se in bolj zanimive delovne naloge, prav tako pa pametne naprave omogočajo standardizacijo in hitrejše opravljanje dela. Prav tako se je na ta način omogočilo manj posredništva, saj lahko posamezniki mnogo opravil opravijo sami, brez pomoči delavcev.

 

Seveda pa poleg prednosti obstajajo tudi slabosti digitalizacije, ki jih je ravno toliko kot prednosti (če ne včasih še več):

  1. Varnost podatkov – digitalna tehnologija omogoča shranjevanje velikih količin informacij, med katere sodijo tudi osebni podatki o ljudeh, organizacijah ipd., za katere je zelo pomembno, da se jih shranjuje varno, vdor vanje pa lahko prinese veliko težav.
  2. Pomisleki glede zasebnosti – vse težje je ohranjati zasebno življenje zares zasebno, saj je na spletu dostopnih veliko informacij o nas, tudi takšnih, ki jih objavljajo druge organizacije ali posamezniki, ne mi sami.
  3. Težave s socialnimi stiki –ljudje se z drugimi vedno pogosteje povezujejo prek digitalne tehnologije, ne v živo, raziskave pa so pokazale, da še posebej mladi raje uporabljajo družbena omrežja kot pa pogovore v živo. Vse to ima na nas negativne vplive, ki pa jih znanstveniki šele raziskujejo in tako ne moremo vedeti, kakšne dolgoročne posledice to prinaša.
  4. Delovna preobremenitev – zaradi nenehne dosegljivosti prek digitalne tehnologije ljudje redko v celoti niso dosegljivi za sodelavce ali nadrejene, kar veča njihovo obremenjenost, zaradi povečane produktivnosti, ki jo prinaša digitalna tehnologija, pa se od delavcev pričakuje vedno več.
  5. Manipulacija z digitalnimi mediji in lažne informacije – zaradi enostavnega urejanja podatkov in informacij, med katere sodijo tudi fotografije in videoposnetki, je težko prepoznati, katere informacije so resnične in katere ne, kar je lahko nevarno orodje za manipulacijo množic.
  6. Plagiatorstvo in avtorske pravice – zaradi lažjega podvajanja informacij, velike količline informacij, dostopnih na spletu, in razširjenosti spleta je kopije in plagiate vedno težje odkriti, kar vpliva na ustvarjalce vsebin, ki niso prepoznani kot avtorji, pa tudi učence, ki zaradi kopiranja tujih del pridobijo manj znanja..
  7. Zasvojenost – v današnjem času je zasvojenost z novodobno tehnologijo zaradi večje dostopnosti vedno pogostejša.

 

Vse prednosti in slabosti kažejo na to, da je digitalna tehnologija lahko dvorezen meč, če je ne uporabljamo zavestno in o njej kritično razmišljamo. Seveda je pred nami prihodnost, katere pomemben del bo tehnologija in se ji ne bomo mogli izogniti, a pomembno je tudi, da se zavedamo, da ne prinaša le dobrih posledic, temveč tudi negotove ali celo negativne. Vsak posameznik mora biti pozoren, da tehnologijo uporablja z glavno in na zdrav način, seveda pa brez sistemskih ukrepov in sprememb v družbi ne bo šlo.

 

Viri:

EPIDEMIJA KOT IZGOVOR ZA POSLABŠANO DUŠEVNO ZDRAVJE

V zadnjem času se soočamo z vrsto dogodkov, ki močno vplivajo na vsakodnevno življenje vseh nas, tako odraslih kot otrok in mladostnikov. Ravno v teh občutljivih časih pa ne smemo pozabiti na mlajše generacije, ki potrebujejo več pomoči pri soočanju s spremembami kot odrasli.

Ko govorimo o tem, da je epidemija virusa COVID-19 povzročila zdravstveno krizo, navadno mislimo na težave, s katerimi so se soočali zdravniki in infektologi v bolnišnicah zaradi pomanjkanja prostih postelj in kapacitet, osredotočamo pa se predvsem na fizično zdravje posameznikov. Ne smemo pa pozabiti, da je epidemija povzročila tudi veliko krizo v duševnem zdravju ljudi. 

Epidemija je še posebej močno vplivala na duševno zdravje ranljivih skupin, med katere spadajo tudi mladi, predvsem zaradi odvisnosti od odraslih in specifičnega razumevanja okoliščin glede na razvojno raven (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, 2021).

Med epidemijo so bili za preprečevanje širjenja virusa COVID-19 potrebni številni ukrepi, ki so bili za ta namen sicer učinkoviti, a žal so zahtevali velike in dolgotrajne prilagoditve načina življenja, ki smo ga bili vajeni pred tem. Ukrepi so vplivali na osnovne življenjske potrebe, kot so medosebni odnosi in druženje, družinska podpora, telesne aktivnosti, dostop do izobrazbe in podobno. Zaradi razlik v družinskem življenju so se v tem času razlike med posamezniki še poglabljale, še posebej velik vpliv pa so imele na otroke in mlade. Društvo šolskih svetovalnih delavcev je po koncu šolanja na daljavo pri učencih in dijakih opazilo izgubo motivacije, čustvene stiske, depresivnost, anksioznost in težave na socialnem področju (NIJZ, 2021).

Ukrep, ki je na otroke in mlade najbolj vplival, je bila uvedba šolanja na daljavo, ki so ga sprejele številne države po vsem svetu. Pomembno se je zavedati, da šola za učence in dijake ni le prostor za učenje in pridobivanje znanja, temveč tudi prostor, kjer se srečujejo z največjim številom socialnih interakcij, medosebnih odnosov in različnih družbenih skupin. Šola je pomemben dejavnik oblikovanja samopodobe in lastne identitete, pridobivanja socialnih veščin, pripadnosti, razvoja vrednot, mišljenja in vedenja (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, 2021).

Nacionalni inštitut za javno zdravje (2020) je med epidemijo izvedel tudi raziskavo glede neenakosti v zdravju med mladimi. Rezultati kažejo, da so imeli mladostniki iz manj premožnih družin v času pandemije slabše pogoje za delo za šolo, so bili slabše obveščeni o stanju v državi, v višjem deležu so poročali, da niso imeli pomoči in podpore pri šolskih obveznostih in prostora doma, v katerem so bili sami pri opravljanju šolskih obveznosti, in v višjem deležu poročajo, da niso prejeli dovolj informacij o stanju v državi kot mladostniki iz bolj premožnih družin. Mladostniki iz manj premožnih družin so tudi v višjem deležu poročali o pogostih občutkih osamljenosti med pandemijo, da niso del skupine prijateljev, o deprivaciji in poslabšanju ekonomskega stanja družine med pandemijo kot mladostniki iz bolj premožnih družin. Med pandemijo se je skoraj petina mladostnikov počutila pogosto ali zelo pogosto osamljene. Prav tako petina je imela nikoli ali redko občutek, da je del skupine prijateljev, in slaba petina, da ima na voljo ljudi, s katerimi se lahko pogovarja. To nam kaže, da so se med epidemijo neenakosti v duševnem zdravju mladostnikov še poglobile. 

Otroci in mladi se lahko na krizne situacije, med katere sodi tudi epidemija, odzivajo zelo različno, prav tako se lahko posledico pojavijo hitro ali z zamikom. Odzivi so odvisni od razvojne stopnje otrok in mladih ter s tem povezano z razumevanjem epidemije, ali imajo na voljo dovolj ustreznih informacij o dogajanju, od njihovih preteklih izkušenj, strategij spoprijemanja s stresom, podpore družine itd. Običajno je, da so v času epidemije zaskrbljeni, prestrašeni, jezni ter da se njihovo vedenje spremeni. Vse to lahko spremljajo občutki anskioznosti, dolgčasa, osamljenosti, lahko pa se pojavijo tudi telesni simptomi (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, 2021).

 

Iz vseh teh podatkov je jasno, da epidemija in ukrepi, ki jo spremljajo, predstavljajo velik dejavnik vpliva na duševno zdravje otrok in mladostnikov. Še večjo težavo na tem področju pa predstavlja dejstvo, da stanje na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov že pred epidemijo ni bilo najboljše.

Raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje (2019), ki je bila izvedena med leti 2008 in 2015, je pokazala, da se je število obravnav zaradi duševnih in vedenjskih motenj v ambulantah na primarni ravni povečalo za 25,7 %. Na sekundarni zdravstveni ravni se je število otrok in mladostnikov, kjer je bila postavljena končna diagnoza duševne ali vedenjske motnje, povečala za 71 %. Poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj se je v starostni skupini od 15 do 19 let povečala za kar 73 %, poraba zdravil za otroke in mladostnike od 0 do 19 let pa se je povečala za 48,3 %. Vse to kaže na to, da so bile že pred pojavom epidemije težave v duševnem zdravju pri mladih v porastu, epidemija pa je vse te težave le še poudarila. Če pogledamo nekoliko bolj pozitivno, pa je epidemiaj prispevala k temu, da se o duševnih težavah danes veliko več govori kot pred tem, kar lahko ima pozitivne učinke na sistemske spremembe na tem področju.

Raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC – Health Behaviour in School Aged Children) je mednarodna študija, ki je narejena na reprezentativnem vzorcu učencev in dijakov, starih 11, 13 in 15 let. Namen raziskave je longitudinalno spremljanje vedenja v zvezi z zdravjem v šolskem obdobju, ki vsake štiri leta po skupni metodologiji poteka v 43 državah Evrope in Severne Amerike. Izseldki raziskave iz leta 2018 kažejo, da se je že v obdobju med leti 2002 in 2018 pomembno povečalo redno doživljanje vsaj dveh psihosomatskih simptomov, skupaj in pri obeh spolih in vseh starostih. Med posameznimi simptomi se je pri vseh starostih in obeh spolih povečalo doživljanje občutja potlačenosti oz. da si na tleh.

Težave v duševnem zdravju, ki jih doživljajo posamezniki v obdobju otroštva in mladostništva, se pogosto odražajo tudi kasneje v odrasli dobi in pomembno vplivajo na kakovost posameznikovega življenja. Kot ima lahko slabo duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu negativne posledice v odrasli dobi, lahko dobro duševno zdravje prispeva k večji učinkovitosti in soočanju z vsakodnevnimi izzivi tako v otroštvu kot kasneje v odraslosti (NIJZ, 2021). Prav zaradi tega je izjemnega pomena, da na duševno zdravje sedaj, ko je epidemija v zatonu, ne pozabimo in da smo še naprej pozorni na težave, ki se bodo pojavljale z zamikom. Prav tako pa je pomembno, da se zgodijo večje spremembe na tem področju, če želimo posledice epidemije uspešno omiliti.

Mladinski svet Slovenije (2021) je izpostavil, da je dostop mladih z duševnimi težavami do virov pomoči močno otežen. Pomemben vzrok takšnega stanja je šibka preventivna dejavnost na tem področju in dostopnost do strokovnjakov s področja duševnega zdravja v Sloveniji. Razmere na tem področju so bile že pred epidemijo precej problematične, saj so bile čakalne dobe za otroške psihiatre in klinične psihologe daljše od šestih mesecev, pogosto celo eno leto ali več, med epidemijo pa so razmere še poslabšale (NIJZ, 2021).

Pomembno je, da država zagotovi primerno, dostopno, brezplačno in pravično pomoč za mlade ter bolj urejen dostop do psihoterapevtske podpore. Potrebno bi bilo razviti nacionalni program promocije duševnega zdravja in ozaveščanja mladih o duševnih težavah in motnjah, prilagojen različnih starostnim skupinam in okoljem (za uporabo v šolah na različnih stopnjah izobraževanja, mladinskih organizacijah in delovnem okolju. Posebno pozornost je potrebno nameniti informiranju mladih o soočanju z lastnimi duševnimi težavami, prepoznavanju in laični podpori vrstnikom, informiranju o možnostih pomoči v primeru duševnih težav in motenj ter izobraževanju mladinskih delavcev (Mladinski svet Slovenije, 2021).

Pomembno je, da ne pozabimo na vpliv mladinskega dela na duševno zdravje mladih, saj ob pogovorih, kdo mora biti na tem področju zadostno usposobljen, navadno najprej pomislimo na pedagoške in zdravstvene delavce. A dejstvo je, da mladinski delavci redno prihajajo v stik z mladimi iz različnih socialno-ekonomskih okolij, različnih starosti, z različnimi razvojnimi težavami in izkušnjami. Vse te raznolike okoliščine privedejo do posameznikov, ki so si med seboj zelo različni. Delo mladinskega delavca je zato dinamično, v vsakem trenutku morajo biti pripravljeni na prilagajanje in soočanje s težavami, ki jih imajo mladi. Mladinsko delo poteka v neformalnem okolju, ki ima predispozicijo ‘nestrukturiranega okolja’, kar lahko velikokrat privede do opravljanja mladinskega dela po ‘zdravi pameti’. Problematike duševnega zdravja pa ne moremo reševati zgolj po ‘zdravi pameti’, saj je za to potrebno veliko znanja in izkušenj, primeren nivo komunikacije, hkrati pa tudi občutek za naslavljanje tako kompleksne problematike. Tako je z naraščujočimi tveganji za mlade potrebno opremiti tudi mladinske delavce, ki so redno v stiku z mladimi z najrazličnejšimi težavami in izzivi. 

Nenazadnje je duševno zdravje v družbi še vedno tabu tema. Nove generacije je še posebej potrebno naučiti, kako se soočati z duševnim neravnovesjem in začeti korenito spreminjati stigmo do tistih, ki se z duševnimi težavami tudi soočajo, saj bo le na tak način okrevanje na podorčju duševnega zdravja po epidemiji uspešno.

 

Nekaj zaskrbljujočih podatkov (NIJZ, 2021):

  • V letu 2020 je bilo samo na Pediatrični kliniki v Ljubljani zdravljenih za skoraj 50 % več mladostnikov po poskusu samomora in 50% več otrok in mladostnikov z motnjo hranjenja kot v letu pred tem. 
  • Vsaka četrta družina ima vsaj enega člana, ki ima težave v duševnem zdravju. 
  • 6% ljudi se sooča z depresijo, enako število ljudi ima anksiozne motnje, do 10% ljudi ima težave zaradi stresnih motenj. 
  • Po samomorilnem količniku se Slovenija uvršča na vrh povprečij (20 samomorov na 100 000 prebivalcev) med evropskimi državami (EU povprečje: 11).
  • Duševne motnje so tretji najpogostejši vzrok za bolniški stalež, hkrati pa so bolniški staleži zaradi duševnih motenj med najdaljšimi. 

 

Viri: