EPIDEMIJA KOT IZGOVOR ZA POSLABŠANO DUŠEVNO ZDRAVJE

V zadnjem času se soočamo z vrsto dogodkov, ki močno vplivajo na vsakodnevno življenje vseh nas, tako odraslih kot otrok in mladostnikov. Ravno v teh občutljivih časih pa ne smemo pozabiti na mlajše generacije, ki potrebujejo več pomoči pri soočanju s spremembami kot odrasli.

Ko govorimo o tem, da je epidemija virusa COVID-19 povzročila zdravstveno krizo, navadno mislimo na težave, s katerimi so se soočali zdravniki in infektologi v bolnišnicah zaradi pomanjkanja prostih postelj in kapacitet, osredotočamo pa se predvsem na fizično zdravje posameznikov. Ne smemo pa pozabiti, da je epidemija povzročila tudi veliko krizo v duševnem zdravju ljudi. 

Epidemija je še posebej močno vplivala na duševno zdravje ranljivih skupin, med katere spadajo tudi mladi, predvsem zaradi odvisnosti od odraslih in specifičnega razumevanja okoliščin glede na razvojno raven (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, 2021).

Med epidemijo so bili za preprečevanje širjenja virusa COVID-19 potrebni številni ukrepi, ki so bili za ta namen sicer učinkoviti, a žal so zahtevali velike in dolgotrajne prilagoditve načina življenja, ki smo ga bili vajeni pred tem. Ukrepi so vplivali na osnovne življenjske potrebe, kot so medosebni odnosi in druženje, družinska podpora, telesne aktivnosti, dostop do izobrazbe in podobno. Zaradi razlik v družinskem življenju so se v tem času razlike med posamezniki še poglabljale, še posebej velik vpliv pa so imele na otroke in mlade. Društvo šolskih svetovalnih delavcev je po koncu šolanja na daljavo pri učencih in dijakih opazilo izgubo motivacije, čustvene stiske, depresivnost, anksioznost in težave na socialnem področju (NIJZ, 2021).

Ukrep, ki je na otroke in mlade najbolj vplival, je bila uvedba šolanja na daljavo, ki so ga sprejele številne države po vsem svetu. Pomembno se je zavedati, da šola za učence in dijake ni le prostor za učenje in pridobivanje znanja, temveč tudi prostor, kjer se srečujejo z največjim številom socialnih interakcij, medosebnih odnosov in različnih družbenih skupin. Šola je pomemben dejavnik oblikovanja samopodobe in lastne identitete, pridobivanja socialnih veščin, pripadnosti, razvoja vrednot, mišljenja in vedenja (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, 2021).

Nacionalni inštitut za javno zdravje (2020) je med epidemijo izvedel tudi raziskavo glede neenakosti v zdravju med mladimi. Rezultati kažejo, da so imeli mladostniki iz manj premožnih družin v času pandemije slabše pogoje za delo za šolo, so bili slabše obveščeni o stanju v državi, v višjem deležu so poročali, da niso imeli pomoči in podpore pri šolskih obveznostih in prostora doma, v katerem so bili sami pri opravljanju šolskih obveznosti, in v višjem deležu poročajo, da niso prejeli dovolj informacij o stanju v državi kot mladostniki iz bolj premožnih družin. Mladostniki iz manj premožnih družin so tudi v višjem deležu poročali o pogostih občutkih osamljenosti med pandemijo, da niso del skupine prijateljev, o deprivaciji in poslabšanju ekonomskega stanja družine med pandemijo kot mladostniki iz bolj premožnih družin. Med pandemijo se je skoraj petina mladostnikov počutila pogosto ali zelo pogosto osamljene. Prav tako petina je imela nikoli ali redko občutek, da je del skupine prijateljev, in slaba petina, da ima na voljo ljudi, s katerimi se lahko pogovarja. To nam kaže, da so se med epidemijo neenakosti v duševnem zdravju mladostnikov še poglobile. 

Otroci in mladi se lahko na krizne situacije, med katere sodi tudi epidemija, odzivajo zelo različno, prav tako se lahko posledico pojavijo hitro ali z zamikom. Odzivi so odvisni od razvojne stopnje otrok in mladih ter s tem povezano z razumevanjem epidemije, ali imajo na voljo dovolj ustreznih informacij o dogajanju, od njihovih preteklih izkušenj, strategij spoprijemanja s stresom, podpore družine itd. Običajno je, da so v času epidemije zaskrbljeni, prestrašeni, jezni ter da se njihovo vedenje spremeni. Vse to lahko spremljajo občutki anskioznosti, dolgčasa, osamljenosti, lahko pa se pojavijo tudi telesni simptomi (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, 2021).

 

Iz vseh teh podatkov je jasno, da epidemija in ukrepi, ki jo spremljajo, predstavljajo velik dejavnik vpliva na duševno zdravje otrok in mladostnikov. Še večjo težavo na tem področju pa predstavlja dejstvo, da stanje na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov že pred epidemijo ni bilo najboljše.

Raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje (2019), ki je bila izvedena med leti 2008 in 2015, je pokazala, da se je število obravnav zaradi duševnih in vedenjskih motenj v ambulantah na primarni ravni povečalo za 25,7 %. Na sekundarni zdravstveni ravni se je število otrok in mladostnikov, kjer je bila postavljena končna diagnoza duševne ali vedenjske motnje, povečala za 71 %. Poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj se je v starostni skupini od 15 do 19 let povečala za kar 73 %, poraba zdravil za otroke in mladostnike od 0 do 19 let pa se je povečala za 48,3 %. Vse to kaže na to, da so bile že pred pojavom epidemije težave v duševnem zdravju pri mladih v porastu, epidemija pa je vse te težave le še poudarila. Če pogledamo nekoliko bolj pozitivno, pa je epidemiaj prispevala k temu, da se o duševnih težavah danes veliko več govori kot pred tem, kar lahko ima pozitivne učinke na sistemske spremembe na tem področju.

Raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC – Health Behaviour in School Aged Children) je mednarodna študija, ki je narejena na reprezentativnem vzorcu učencev in dijakov, starih 11, 13 in 15 let. Namen raziskave je longitudinalno spremljanje vedenja v zvezi z zdravjem v šolskem obdobju, ki vsake štiri leta po skupni metodologiji poteka v 43 državah Evrope in Severne Amerike. Izseldki raziskave iz leta 2018 kažejo, da se je že v obdobju med leti 2002 in 2018 pomembno povečalo redno doživljanje vsaj dveh psihosomatskih simptomov, skupaj in pri obeh spolih in vseh starostih. Med posameznimi simptomi se je pri vseh starostih in obeh spolih povečalo doživljanje občutja potlačenosti oz. da si na tleh.

Težave v duševnem zdravju, ki jih doživljajo posamezniki v obdobju otroštva in mladostništva, se pogosto odražajo tudi kasneje v odrasli dobi in pomembno vplivajo na kakovost posameznikovega življenja. Kot ima lahko slabo duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu negativne posledice v odrasli dobi, lahko dobro duševno zdravje prispeva k večji učinkovitosti in soočanju z vsakodnevnimi izzivi tako v otroštvu kot kasneje v odraslosti (NIJZ, 2021). Prav zaradi tega je izjemnega pomena, da na duševno zdravje sedaj, ko je epidemija v zatonu, ne pozabimo in da smo še naprej pozorni na težave, ki se bodo pojavljale z zamikom. Prav tako pa je pomembno, da se zgodijo večje spremembe na tem področju, če želimo posledice epidemije uspešno omiliti.

Mladinski svet Slovenije (2021) je izpostavil, da je dostop mladih z duševnimi težavami do virov pomoči močno otežen. Pomemben vzrok takšnega stanja je šibka preventivna dejavnost na tem področju in dostopnost do strokovnjakov s področja duševnega zdravja v Sloveniji. Razmere na tem področju so bile že pred epidemijo precej problematične, saj so bile čakalne dobe za otroške psihiatre in klinične psihologe daljše od šestih mesecev, pogosto celo eno leto ali več, med epidemijo pa so razmere še poslabšale (NIJZ, 2021).

Pomembno je, da država zagotovi primerno, dostopno, brezplačno in pravično pomoč za mlade ter bolj urejen dostop do psihoterapevtske podpore. Potrebno bi bilo razviti nacionalni program promocije duševnega zdravja in ozaveščanja mladih o duševnih težavah in motnjah, prilagojen različnih starostnim skupinam in okoljem (za uporabo v šolah na različnih stopnjah izobraževanja, mladinskih organizacijah in delovnem okolju. Posebno pozornost je potrebno nameniti informiranju mladih o soočanju z lastnimi duševnimi težavami, prepoznavanju in laični podpori vrstnikom, informiranju o možnostih pomoči v primeru duševnih težav in motenj ter izobraževanju mladinskih delavcev (Mladinski svet Slovenije, 2021).

Pomembno je, da ne pozabimo na vpliv mladinskega dela na duševno zdravje mladih, saj ob pogovorih, kdo mora biti na tem področju zadostno usposobljen, navadno najprej pomislimo na pedagoške in zdravstvene delavce. A dejstvo je, da mladinski delavci redno prihajajo v stik z mladimi iz različnih socialno-ekonomskih okolij, različnih starosti, z različnimi razvojnimi težavami in izkušnjami. Vse te raznolike okoliščine privedejo do posameznikov, ki so si med seboj zelo različni. Delo mladinskega delavca je zato dinamično, v vsakem trenutku morajo biti pripravljeni na prilagajanje in soočanje s težavami, ki jih imajo mladi. Mladinsko delo poteka v neformalnem okolju, ki ima predispozicijo ‘nestrukturiranega okolja’, kar lahko velikokrat privede do opravljanja mladinskega dela po ‘zdravi pameti’. Problematike duševnega zdravja pa ne moremo reševati zgolj po ‘zdravi pameti’, saj je za to potrebno veliko znanja in izkušenj, primeren nivo komunikacije, hkrati pa tudi občutek za naslavljanje tako kompleksne problematike. Tako je z naraščujočimi tveganji za mlade potrebno opremiti tudi mladinske delavce, ki so redno v stiku z mladimi z najrazličnejšimi težavami in izzivi. 

Nenazadnje je duševno zdravje v družbi še vedno tabu tema. Nove generacije je še posebej potrebno naučiti, kako se soočati z duševnim neravnovesjem in začeti korenito spreminjati stigmo do tistih, ki se z duševnimi težavami tudi soočajo, saj bo le na tak način okrevanje na podorčju duševnega zdravja po epidemiji uspešno.

 

Nekaj zaskrbljujočih podatkov (NIJZ, 2021):

  • V letu 2020 je bilo samo na Pediatrični kliniki v Ljubljani zdravljenih za skoraj 50 % več mladostnikov po poskusu samomora in 50% več otrok in mladostnikov z motnjo hranjenja kot v letu pred tem. 
  • Vsaka četrta družina ima vsaj enega člana, ki ima težave v duševnem zdravju. 
  • 6% ljudi se sooča z depresijo, enako število ljudi ima anksiozne motnje, do 10% ljudi ima težave zaradi stresnih motenj. 
  • Po samomorilnem količniku se Slovenija uvršča na vrh povprečij (20 samomorov na 100 000 prebivalcev) med evropskimi državami (EU povprečje: 11).
  • Duševne motnje so tretji najpogostejši vzrok za bolniški stalež, hkrati pa so bolniški staleži zaradi duševnih motenj med najdaljšimi. 

 

Viri: