Po dveh letih boja z epidemijo se je v začetnih mesecih leta 2022 zazdelo, da bomo z virusom uspeli zaživeti v nekakšnem sobivanju in s tem zaživeli tudi svobodnejše in bolj sproščeno življenje. Kljub tovrstnim pričakovanjem se je na žalost zgodil 24. februar 2022 – ruska vojska je prestopila državno mejo suverene Ukrajine in nanjo sprožila obsežen vojaški napad. Zgodilo se je to, o čemer se je dolgo govorilo in grozilo, četudi nismo zares verjeli, da so tovrstni ekscesi na območju stare celine v 21. stoletju še lahko realnost. Kljub dosedanjim krizam, ki jih je doživela Evropa in ki so jo zaznamovale, lahko glede na dogodke, ki so sledili od ruske invazije, rečemo, da smo se 24. februarja zbudili v novi in korenito drugačni Evropi.
Ko je govora o vplivih vojn na bližnjo in širšo okolico, navadno govorimo o presežkih, a žal ne pozitivnih. V primeru ukrajinske krize je razvidno, v kakšne stiske ja pahnjeno prebivalstvo, kako močni begunski tokovi se lahko sprožijo, do kakšnih grozot (tudi vojnih zločinov) lahko prihaja, kako lahko vojna negativno vpliva na prehransko varnost in gospodarstvo regije in celotnega sveta itd. Gotovo so to najbolj očitni učinki vojn, kljub vsemu pa niso edini. Eden od pogosto spregledanih negativnih učinkov vojn je tudi degradacija okolja.
Ko je govora o tem področju, ne smemo pogleda ozko usmerjati zgolj v same konflikte, temveč je potrebna širša percepcija. Globalizacija gospodarstva, komunikacij in drugih področij je poskrbela tudi za globalizacijo vojaškega sektorja in geopolitičnih varnostnih zavezništev. Velesile posledično vzdržujejo orjaške orožarske aparate, ki so že v času miru vse prej kot okolju prijazni. Vojske so namreč veliki porabniki fosilnih goriv, s tem pa v ozračje prispevajo ogromne količine toplogrednih plinov, ki so gonilo podnebnih sprememb. Vojska Združenih držav Amerike letno v ozračje izpusti 59 milijonov ton toplogrednih plinov, kar je več kot celotna količina letnih izpustov mnogih industrializiranih držav. Če bi bila vojska ZDA samostojna država, bi se tako z vidika količin emitiranih toplogrednih plinov znašla na 55. mestu in proizvedla več toplogrednih plinov kot npr. Madžarska, Maroko, Finska, Norveška in Peru. Ob tem je potrebno poudariti, da je 70 % izpustov posledica transporta enot in vojaške opreme po svetu. Kjotski protokol je leta 1997 vojsko ZDA izvzel iz zavez za zmanjšanje izpustov CO2 , kar je sicer popravil Pariški sporazum, ki pa zmanjšanje izpustov vojske ZDA kljub vsemu ni označil kot obvezo. Poudariti je tudi potrebno, da so na voljo zgolj zelo pomanjkljivi podatki o porabi fosilnih goriv za vojaške namene, iz česar lahko sklepamo, da so izpusti toplogrednih plinov v resnici še precej večji.
V času dejanskih oboroženih konfliktov imajo ti na okolje raznovrsten in žal pogosto (a, morda presenetljivo, ne vedno) negativen vpliv. Zračni napadi na biosfero negativno vplivajo zaradi hrupa, ki ga povzročajo tako prevozna sredstva kot tudi detonacija izstrelkov. Mnoge živali imajo v primerjavi z ljudmi boljše razvit sluh, zaradi česar so še bolj podvržene posledicam hrupa. Te so seveda odvisne od trajanja, glasnosti in samih bioloških značilnosti vrst, na splošno pa velja, da so živa bitja deležna močnih poškodb sluha ali oglušelosti. Poleg tega ima hrup tudi negativne psihološke učinke za živali, saj prispeva k manjši stopnji reprodukcije, vpliva na način hranjenja, način obnašanja v življenjskih okoljih itd. Letalski promet vpliva tudi na rušenje naravnega ravnovesja z vnosom tujerodnih invazivnih vrst v okolje, kjer poteka konflikt. Za te vrste je značilno, da jih v določen prostor, kjer prej niso bile prisotne, navadno prinese človek. Tam nimajo naravnih sovražnikov, zato se v primeru uveljavitve divje razmnožujejo in izpodrivajo domače vrste, ki so sicer zaradi evolucijskih zakonitosti prisotne na nekem območju. Izstrelki zračnih plovil v neurbanih okoljih za sabo puščajo tudi povečanje smrtnosti živih bitij in s kraterji degradirano pokrajino, kjer so prsti pogosto onesnažene, površje pa destabilizirano.
Na širitev tujerodnih invazivnih vrst vplivajo tudi pomorske vojaške operacije, ki vrste širijo predvsem z izpusti balastnih voda plovil. Eksplozije v času pomorskih bitk močno vplivajo posebno na tiste morske vrste, ki za svoje življenje uporabljajo sluh. Prizadeti so predvsem delfini in kiti, ki lahko doživijo krvavitve iz čutil za sluh, zaradi zmedenosti pa ni neobičajno, da te vrste tudi masovno nasedajo na morski obali. Zaradi pritiska, ki je posledica eksplozij, lahko mehanske poškodbe seveda doživijo tudi druga živa bitja (ribe, ptice itd.). Pomorski spopadi sicer ne prinašajo le negativnih učinkov. V času druge svetovne vojne so na nekaterih območjih severnega Atlantika, ki so bila pod vplivom spopadov, zabeležili obnovitev sicer izropanih ribjih zalog, ker so ribiči zaradi nevarnosti svojo dejavnost ponekod začasno opustili. Izkazalo se je tudi, da potopljena plovila predstavljajo zanimive habitate za živa bitja – imenujemo jih celo umetni koralni grebeni. 3
V primeru kopenskih spopadov bitke pogosto potekajo tudi v neposeljenih območjih, kjer je biodiverziteta nadpovprečna. Pogosto nastradajo endemične in ogrožene vrste tako neposredno (poškodbe zaradi spopadov) kot posredno (uničenje habitatov). V sklopu degradacije habitatov je potrebno omeniti tudi negativni vpliv velikih skupin beguncev, ki zaradi bega prav tako negativno vplivajo na naravno okolje, kjer človeka v času miru ni. Seveda tudi v tem načinu boja spopadi za sabo pustijo degradirano pokrajino, ki zavira prosperiranje mnogih vrst. Dvorezen meč so minska polja, ki lahko v okolju ostanejo še leta, celo desetletja po koncu vojn. Na eni strani so smrtno nevarna za večje sesalce, na drugi pa zaradi nevarnosti ustvarijo tudi »nikogaršnjo zemljo«. Tja človek ne upa, kar živim bitjem omogoča nemoten oz. celo lažji razvoj. Strateška rušitev nekaterih velikih objektov, kot so npr. jezovi, za okolje prav tako predstavlja veliko nevarnost v obliki vodnega onesnaženja, umiranja vodnih živali in povečane smrtnosti kopenskih bitij zaradi neposrednega soočenja z vodnim valom in za življenje neprimernega okolja po tem, ko voda odteče. 3
Z vojaškim aparatom so povezana tudi onesnažena okolja, ki so lahko posledica različnih razlogov. Že sama vojaška industrija za svoje produkte uporablja snovi, ki imajo na okolje smrtonosen vpliv. V ZDA tako obstajajo vodni viri, ki so bili nekdaj vir pitne vode, danes pa so zaradi škodljivih učinkov vojaške industrije in vojaških baz zdravju nevarni. Enake primere najdemo tudi v Rusiji in drugod. Tekom spopadov je v preteklosti prihajalo do tragičnih dogodkov, kjer so okolju nevarne snovi služile kot orožje. V času Vietnamske vojne so Američani po gozdovih Vietnama, Laosa in Kambodže razpršili 77 milijonov litrov pesticidov. Poleg tega vojske še danes, kljub prepovedi, občasno uporabljajo kemično orožje, ki neselektivno prizadene vsa živa bitja, ki jih doseže. 3
Jasno je torej, da vsaka vojna ni le tragičen dogodek za človeštvo, temveč tudi za celotno živo in neživo naravo. S človekovim entuziazmom in izvirnostjo pri razvoju novih in novih vojaških tehnologij se stopnjujejo tudi vplivi, ki jih ima orožje in z njim vojne na okolje. Kako ustaviti ta začaran krog, ne vem, vem pa, da si vse, kar biva na Zemlji, zasluži mir in dostojno ter zdravo življenjsko okolje. Naredimo vse, kar je v naši moči, da bo temu (nekoč) tako.
- McCarthy, N., 2019. Report: The U.S. Military Emits More CO2 Than Many Industrialized Nations. Forbes. URL: https://www.forbes.com/sites/niallmccarthy/2019/06/13/report-the-u-s-military-emits-more-co2-than-many-industrialized-nations-infographic/
- Kehrt, S., 2022. The U.S. Military Emits More Carbon Dioxide Into the Atmosphere Than Entire Countries Like Denmark or Portugal. Inside Climate News. URL: https://insideclimatenews.org/news/18012022/military-carbon-emissions/#:~:text=Using%20Department%20of%20Energy%20data,metric%20tons%20of%20greenhouse%20gases.
- Lawence, M. J., Stemberger, H. L. J., Zolderdo, A. J., Struthers, D. P., Cooke, S. J., 2015. The effects of modern war and military activities on biodiversity and the environment. Environmental reviews, 23, 4. URL: https://doi.org/10.1139/er-2015-0039.
Prispevek je pripravil Tim Gregorčič.
