Piše Alisa Kiker, diplomirana kineziologinja in magistrska študentka kognitivne znanosti

Danes živimo v svetu, kjer nas tehnologija ne spremlja samo občasno – postala je del skoraj vsakega trenutka. Naš dan je poln stikov z zasloni, aplikacijami, pametnimi napravami. Vse to ni več samo orodje. Je okolje. In kot vsako okolje nas tudi to oblikuje. 

Morda se tega ne zavedamo, a naše telo je ves čas vpleteno, ko sedimo sključeni nad telefonom, ko ure in ure tipkamo za šolo ali službo. Vse to in še več vpliva na našo držo, na dihanje, na raven energije – ter  nenazadnje na naše psihično počutje. Te male spremembe niso nepomembne – dolgoročno vplivajo na to, kako se počutimo v svojem telesu. Telo ni pasivni uporabnik, ampak partner v dialogu s pametno tehnologijo.

Skrb za telesno prisotnost in gibanje ni le teoretična razprava – odraža se tudi v podatkih in opazovanjih iz vsakdanjega življenja mladih v Sloveniji. Na to opozarja tudi prof. dr. Gregor Starc, vodja raziskovalne skupine SLOFit z ljubljanske Fakultete za šport, ki spremlja stanje telesne zmogljivosti otrok in mladostnikov že vrsto let. V svojem zapisu ostro in hkrati spodbudno orisuje resnost stanja – ter odpira vprašanje, ali je čas za upor.

“Zaradi silovitega tehnološkega razvoja smo ves čas priča tudi spreminjanju življenjskih slogov mladih, ki jih zaslonske tehnologije vse pogosteje silijo v pasivno preživljanje prostega časa. To pa s seboj prinaša socialno izoliranost, duševne stiske, slabo počutje in vse slabše delovanje vseh funkcionalnih sistemov v našem telesu. Po epidemiji covid-19 so se za mlade stvari še poslabšale in v Sloveniji so tako že štiri generacije srednješolcev svoje šolanje zaključile z okrog 15 odstotki nižjo telesno zmogljivostjo od predhodnih generacij. To je zaskrbljujoč podatek, a mladi se morajo zavedati, da lahko stvari tudi sami obrnejo v pozitivno smer. Vedno so bili mladi tisti progresivni del družbe, ki je uporniško spreminjal ustaljeni red in jo osvobajal. Verjetno je danes tisti čas, ko se morajo mladi zopet upreti, a ta upor mora tokrat biti usmerjen proti sedečemu potrošništvu, v mreže katerega je družba ujeta in katerega napajajo velikani socialnih omrežij. Tak upor bi bil najbolj miroljuben in zdrav upor v zgodovini človeške vrste brez negativnih stranskih učinkov in bi predstavljal res nov civilzacijski korak.”

Mladi imajo danes priložnost, da zavestno ustvarijo drugačen odnos do sebe. Da se zavedajo, da gibanje ni samo šport ali rezultat na testu – temveč način, kako smo prisotni v svojem telesu in svetu. Pogosto govorimo o digitalni pismenosti, redkeje pa o telesni pismenosti. Telesna pismenost vključuje fizično, socialno, kognitivno in čustveno razumevanje, ki posamezniku omogoča, da ohranja telesno dejavnost na primerni, zdravi ravni skozi vse življenje.

Eden ključnih vidikov telesne pismenosti je telesno zaznavanje. Ali znamo zaznati napetost v ramenih? Vemo, kdaj smo zares utrujeni? Prepoznamo razliko med impulzom in občutkom? Telesno zaznavanje pomeni, da znaš opaziti, kaj ti telo sporoča – in se na ta sporočila tudi ustrezno odzvati, z namenom ohranjanja svojega celostnega zdravja.

Gibanje ni zgolj športna dejavnost – je temeljno orodje za zaznavanje sebe in sveta. Je tudi temelj za kritično rabo tehnologije, saj nas vrača v stik z realnostjo – tisto, ki jo ne le opazujemo, temveč jo tudi čutimo in živimo. Gibanje ni dodatna aktivnost – je nujni del razumevanja, kdo smo.

Mladi imajo danes priložnost, da tehnologije ne le uporabljajo, ampak jih tudi sooblikujejo – s svojo prisotnostjo, zaznavo in vprašanji. Prvi korak je, da začnejo verjeti, da je njihovo telo pomembno. Ne kot nekaj, kar je treba popraviti ali skriti – temveč kot nekaj, kar lahko čutijo, uporabljajo, razumejo. In s tem tudi bolje razumejo svet okoli sebe.

Mini izziv: Ena minuta za stik s telesom 

Kdaj? Kadarkoli – med učenjem, med čakanjem na avtobus ali preden odkleneš telefon.
Traja: 60 sekund.
Zakaj? Ker si več kot misli – si tudi telo, ki ti govori stvari, če ga znaš poslušati. 

 

Kako?  Udobno se usedi. Spusti roke v naročje.  Zapri oči.  Dihaj. Trikrat globoko: vdih skozi nos (počasi šteješ do 4), zadržiš (2 sekundi), izdih skozi usta (do 6).  Skeniraj telo. Brez sodbe opazuj, kaj čutiš:  Začni pri stopalih: so hladna, topla, sproščena?  Počasi pojdi navzgor – noge, trebuh, hrbet, ramena, obraz.  Kje je napetost? Kje je tišina?  Ko zaključiš, odpri oči.

 

Viri:

Höök, K., Jonsson, M. P., Ståhl, A., & Mercurio, J. (2016). Embracing first-person perspectives in soma-based design. Proceedings of the 2016 CHI Conference on Human Factors in Computing Systems, 3103–3114. https://doi.org/10.1145/2858036.2858580