EMBALAŽA ZA ŽIVILA – ALI JO RES POZNAMO?

Kako lahko – če sploh – recikliramo embalažo in kako lahko vpliva na naše zdravje?

Ko se vrnemo iz tedenskega nakupa špecerije, zložimo živila na pult in zagledamo polno različne embalaže: od kruha v papirnatih vrečah, do grozdja v plastični vrečki za enkratno uporabo, koruze v pločevinki in mleka v tetrapaku. Živila pospravimo, morebiti za kdaj drugič shranimo tudi plastične vrečke – ali pa jih, ker so bojda že odslužile svojemu namenu, vržemo v smeti – in tako se naš nakup po navadi konča. Vseeno pa se kdo kdaj le vpraša o materialih, iz katerih so narejene vrečke, plastične škatlice za margarino ali tetrapak, kjer se nahaja mleko. Kako jih lahko recikliramo – če sploh – in ali je sploh zdravo hraniti živila v določeni embalaži?

VEČINO EMBALAŽE ZA ŽIVILA LAHKO RAZDELIMO V ŠTIRI GLAVNE KATEGORIJE:

  • Plastična embalaža: vključuje široko paleto vrst plastike, vse od stiropora do vsem poznane plastike PET, iz katere so recimo plastenke za enkratno uporabo. Izdelki, ki so pakirani v plastični embalaži lahko škodujejo našemu zdravju in definitivno škodujejo okolju.
  • Kovinska embalaža: sem spadajo aluminijaste in druge kovinske pločevinke, ki jih uporabljamo za shranjevanje živil, tako hrane kot tudi pijače. Kovinske pločevinke so pogosto premazane z antikorozivnimi snovmi, ki se razgradijo v živilih in vplivajo na naše zdravje.
  • Embalaža iz papirja / vlaken: Sem spadajo papirnate vrečke, npr. tiste za kruh, karton, pa tudi škatle iz večih materialov (»tetrapak«) in papirnate posodice za hrano za s seboj (»take away«). Tako kot druge vrste embalaže je embalaža iz papirja oz. vlaken pogosto podložena ali prevlečena s snovmi, da postane bolj funkcionalna in tako bolj sposobna zadrževati tekočine in maščobe, npr. papirnat ovoj za salamo, prevlečen s tanko plastično folijo, ki so lahko škodljive za zdravje ljudi.
  • Steklena embalaža: Sem spadajo steklene steklenice in druge posode, npr. za vloženo zelenjavo, pivo in nekatere druge pijače. Na žalost je pri nas le malo steklenih steklenic in drugih posod tudi »povratnih«.

Osnovni materiali naše embalaže za živila – bodisi plastika, kovina, papir oz. vlakna ali steklo – določajo vpliv na okolje in navsezadnje, ali je mogoče tak odpadek reciklirati in kako se bo na odlagališču razkrojil ali ne in ostalo kot odpadek ter tako onesnaževal okolje.

IZZIVI LOČEVANJA ODPADKOV

Kaj storiti z embalažo po koncu uporabe – ali jo kompostirati na domačem kompostu, odvreči v zabojnik za organske odpadke (in tako pri višjih temperaturah kompostirati v industrijskih kompostih), ločiti v primerne druge zabojnike (plastika oz. kovinska embalaža, papir, steklo) in tako poslati v reciklažo ali preprosto zavreči kot ostale, mešane ali komunalne, odpadke – je dostikrat bolj zapleteno, kot sprva mislimo. Eden od izzivov trajnostnega oblikovanja embalaže je, da materiali, zasnovani za določene funkcije, kot je blokiranje svetlobe, morda ne bodo delovali za druge potrebe, na primer ohranjanje nepremočljivosti embalaže. Da bi to rešili, se pogosto uporablja embalaža, sestavljena iz več materialov in plasti, kot je npr. papirnat ovoj, papirnat lonček za kavo ali papirnata posodica za hrano »za s seboj« (»take-away«), ki so vsi prevlečeni s plastično folijo. Takih embalaž ni mogoče reciklirati skupaj z običajnim papirjem ali organskimi odpadki ravno zaradi plastične obloge, ki pa preprečuje, da bi se papir preveč namastil ali da bi kozarec ali posodica puščala.
V nekaterih primerih se materiali teoretično gledano lahko reciklirajo ali kompostirajo, vendar to ne pomeni, da se to dogaja tudi v praksi. Dostikrat namreč ni ustrezne infrastrukture, ni nujno, da so materiali pravilno ločeni in sčasoma pravilno tudi reciklirani ali kompostirani. Ne glede na to, ali gredo materiali ob koncu življenjske dobe po poti recikliranja ali kompostiranja, je ključno, da uporabljamo zdravju in okolju varnejše materiale, sicer lahko onesnažimo kompost in tokove recikliranja.

KEMIKALIJE

Ko se že pogovarjamo o kemikalijah, ki lahko onesnažijo recikliranje, je pomembno, da izpostavimo tudi tiste snovi, ki lahko škodujejo našemu zdravju. Kemikalije, ki bi lahko škodovale našemu zdravju, so v večini vrst embalaže za živila – tako v plastični, kovinski kot tudi embalaži iz vlaken. Te kemikalije so lahko na več načinov škodljive za odrasle, vendar je to še posebej zaskrbljujoče, ko gre za zdravje otrok. Znanstveniki so ugotovili, da se trije izmed šestih t. i. glavnih kemijskih razredov v našo hrano izpirajo iz embalaže za hrano. Vsi ti trije kemijski razredi so »endokrini motilci«, kar pomeni, da vplivajo na hormone, ki uravnavajo vitalne telesne funkcije, vključno z metabolizmom, rastjo in razvojem, spolno funkcijo, spanjem in razpoloženjem.
Eni izmed endokrinih motilcev so bisfenoli: A, B, P … (npr. BPA, BPB, BPS …), ki se uporabljajo tudi na večini računov – tistih, ki se natisnejo na termo papir s postopkom, ki uporablja toploto (in ne črnilo). Vsem poznane so tudi plastenke za enkratno uporabo, ki so še nekaj let nazaj vsebovale BPA, potem pa so se na trgu pojavile plastenke, ki ne vsebujejo BPA. A to ne pomeni, da ne vsebujejo drugih bisfenolov! V nasprotju s premazi, ki so v pločevinkah, bisfenoli v tem primeru (BPA ali BPS) niso vezani in papir je z njimi pravzaprav prevlečen. Obe kemikaliji se zlahka absorbirata skozi kožo in v krvni obtok, kjer delujeta podobno kot hormoni, zaradi česar se nanje telo odziva tako kot na hormone. Če želimo te snovi sprati z rok, bi si morali v nekaj minutah po rokovanju z računi namreč roke umiti (z milom), in ne z razkužilom, kar dandanes zaradi pandemije prakticiramo, saj razkužila prehod bisfenolov v kri le še pospešijo.

KAJ LAHKO STORIMO?

Največ in najbolj učinkovito je, da se izogibamo nepotrebni embalaži in kupimo tisto in toliko, kot res potrebujemo. To pomeni, da nakupujemo živila, ki imajo čim manj embalaže, še posebej tiste, ki je pakirana v plastično embalažo. V primeru, da moramo embalažo vseeno vreči v smeti, jo pravilno ločimo in odložimo v pravilne smetnjake (s čimer olajšamo reciklažo). Priporočljivo je, da kupujemo živila na rinfuzo (v razsipu) in jih zapakiramo v lastno embalažo, npr. steklene kozarce, vrečke iz blaga za večkratno uporabo (ki so zaradi tega dobro preprane!), pospravimo v cekar … Trend trgovin brez embalaže se tudi je vedno bolj prisoten tudi pri nas, prav tako pa lahko brez dodatne embalaže nakupujemo tudi pri lokalnih pridelovalcih hrane, na tržnici in celo v nekaterih večjih supermarketih, ki so prepoznali, kakšen pomen za potrošnika ima možnost, da npr. sadje in zelenjavo ter izdelke iz delikatese pospravi v lastno (čisto) embalažo.

Pomembno je, da se zavedamo, da je z majhnimi in vsakodnevnimi koraki lahko vplivamo na spremembe širše družbe. S predlaganimi rešitvami bomo definitivno vplivali na zmanjšano količino odpadkov ter posledično manj onesnaževali – tako okolje kot tudi svoje telo!

 


Uporabljeni viri:
https://foodprint.org/reports/the-foodprint-of-food-packaging/, dostopno 20. 11. 2020
https://mojacula.si/racuni-na-termicnem-papirju-in-bisfenoli/, dostopno 20. 11. 2020
https://manjjevec.si/karta-trgovin/, dostopno 20. 11. 2020

Foto: Steve Buissinne (Pixabay)

PREBERITE TUDI

03.06.2021

“Odločeni! Opuščamo kajenje”

  Ljubljana, 28. maj 2021 Vsako leto 31. maja obeležujemo Svetovni dan brez tobaka, ki je letos posvečen opuščanju kajenja in poteka pod geslom »Odločeni!

22.04.2021

Simpozij: ”Odločeni! Opuščamo kajenje”

Ob Svetovnem dnevu brez tobaka bo v petek, 28. 5. 2021, potekal simpozij z naslovom “Odločeni! Opuščamo kajenje”, na katerem sodeluje tudi Zveza Brez izgovora

12.04.2021

Evropska spletna raziskava o…

Nacionalni inštitut za javno zdravje se je pridružil mednarodni raziskavi o uporabi drog, ki jo koordinira Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami

Vse novice