ZA NASILJE NISTE NIKOLI KRIVI SAMI_E!

Nasilje je zelo kompleksen pojav in ga težko razložimo le v nekaj stavkih. Dejstvo je, da različne družbe in kulture tudi različno definirajo nasilje in glede na to presojajo, ali je katera nasilna ravnanja potrebno sankcionirati ali ne. Tako lahko nekatera dejanja na enem delu sveta veljajo za žaljiva in nesprejemljiva, celo kazniva, v drugem delu pa sploh niso problematična ali pa vsaj ne v tolikšni meri. 

Slovenska zakonodaja in strokovna literatura ločujeta med psihičnim nasiljem (žaljenje, grožnje …), fizičnim nasiljem (klofutanje, brcanje, metanje predmetov …), spolnim nasiljem (otipavanje, neželeno namigovanje na spolnost …) in ekonomskim nasiljem (preprečevanje, da oseba razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, opuščanje obveznosti preživljanja članov ali članic družine …). Kot obliki nasilja sta izpostavljeni tudi zanemarjanje (otrok, starejših, gibalno oviranih ljudi …) in zalezovanje (neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje …). Te oblike nasilja se pogosto v vsakdanjem življenju med seboj tudi tesno prepletajo (npr. če doživljamo fizično nasilje, ob tem zelo verjetno doživljamo tudi psihično nasilje). 

Nasilje lahko posamezniki_ce doživljajo v različnih okoljih, na primer v šoli (medvrstniško nasilje, spolno nadlegovanje med mladostniki_cami), na delovnem mestu, na javnih prostorih, na javnem prevozu in podobno. V zadnjem času je ob vedno večji uporabi tehnologije zaznati tudi porast nasilja in nadlegovanja tudi na spletu, še posebej med mladimi. Sicer pa mnogo tujih in domačih raziskav kaže, da posamezniki_ce največ nasilja doživljajo znotraj družin oziroma s strani družinskih članov_ic. S tem se močno razblinja mit, da je družina za vsakogar varen in spodbuden prostor – velikokrat je žal ravno obratno. 

Ste vedeli_e, da leta 1996 (niti ne tako dolgo nazaj!) v Sloveniji nasilje v družini še ni bilo obravnavano kot kaznivo dejanje? Na srečo se je od 90. let prejšnjega stoletja na tem področju marsikaj spremenilo. V Sloveniji smo dobili nekatere pomembne dokumente (npr. Kazenski zakonik leta 1999 in Zakon o preprečevanju nasilja v družini leta 2008), na podlagi katerih so žrtve nasilja bolje zaščitene in imajo več sistemske podpore kot desetletja nazaj. 

Čeprav je lahko žrtev nasilja vsakdor, ne glede na spol, starost in druge osebne okoliščine, so najpogosteje žrtve nasilja ženske. Leta 2011 so raziskovalke opravile nacionalno raziskavo “Pojavnost nasilja in odzivnost v zasebni sferi in partnerskih odnosih”, v kateri se je izkazalo, da je v Sloveniji vsaka druga ženska (56,6 %) po dopolnjenem 15. letu starosti doživela kakšno od oblik nasilja v zasebni sferi. Najpogostejša oblika nasilja, ki so jo doživljale, je psihično nasilje (24,3 %), sledi pa fizično nasilje (23 %). Povzročitelji nasilja so bili v večini moški, s katerimi so bile v intimnopartnerski zvezi. Ob tem je vsekakor potrebno opozoriti na pojav femicidov oziroma intimnopartnerskih umorov žensk, kjer po izsledkih pionirske raziskave na tem področju lahko vidimo, da so najpogostejši povzročitelji umorov in ubojev ter poskusov umora in uboja ravno osebe iz kategorij »bivši zakonec oziroma intimni partner«, »intimni partner« in »zakonec«.

Ker gre v primerih nasilja pogosto za dolgotrajen proces, lahko to pri posameznikih_cah pusti tudi resne posledice. Otroci in mladostnice ter mladostniki, ki imajo, na primer, izkušnjo nasilja v družini, so pogosto obremenjeni s čustvi manjvrednosti, so nesamozavestni, nimajo občutka varnosti in imajo slabo samopodobo. Hkrati lahko to vpliva tudi na šolskih uspeh oziroma na doseganje nižjega učnega uspega, težave s koncentracijo, odmik od sovrstnikov_ic ter nizko motivacijo za učenje in podobno. Otroci in mladostniki_ce se na nasilje v družini lahko odzivajo čustveno in sicer občutijo tesnobo, strah, žalost, obup in krivdo. Ob tem se do povzročitelja nasilja lahko pojavijo zelo ambivalentna čustva, npr. mešanica strahu, jeze, sovraštva, ljubezni, razočaranosti in podobno. To nam lahko pomaga pri razumevanju tega, da žrtve nasilja pogosto ne spregovorijo takoj ali pa celo ne spregovorijo nikoli. 

Vse to pa lahko prenesemo tudi na odrasle žrtve nasilja, kjer lahko odhod iz nasilnih odnosov otežujejo še skupni otroci, finančna odvisnost enega partnerja od drugega, skupno premoženje in podobno. Tudi posledice intimnopartnerskega nasilja nad ženskami so številne. Med 35 % in 73 % žensk žrtev doživlja posledice v obliki psihosomatskih simptomov, kot so kronične bolečine, prehranjevalne težave, posttravmatski stresni sindrom, fobije in panični napadi, depresija in anksioznost. Prav tako intimnopartnersko nasilje poveča tveganje za zlorabo alkohola in zdravil. Psihiatrična oskrba žrtev je od štiri do petkrat pogostejša kot pri drugih, petkrat pogostejši pa so poskusi samomorov. 

V obdobju izrednih razmer v zadnjem času so poročanja o intimnopartnerskem nasilju in nasilju v družini narasla v večini držav po svetu. Na povečano nevarnost nasilja so že ob začetku pandemije glasno opozarjale tudi številne nevladne organizacije ter policija. Ob tem se pojavlja vprašanje, kakšni so vzroki oziroma dejavniki tveganja za povečano nasilje v času izrednih razmer oziroma v času pandemije. Če jih le nekaj izpostavimo: 

  • družinski člani_ce so preživljali veliko več časa skupaj kot sicer; 
  • nekatere družine so ta čas preživljale v bivalnih prostorih, kjer ni bilo prostora za umik in kjer bi lahko posamezniki_ce preživljali čas v zasebnosti;
  • več stresa, razdražljivosti, občutkov tesnobe, negotovosti za prihodnost ter strahu pred okužbo;
  • povzročitelji_ce nasilje so poskušali nadomestiti občutek izgube nadzora nad situacijo, ki ga prinaša epidemija, s povečanim nadzorom in dodatnim pritiskom nad osebo ali osebami, s katerimi živijo;
  • poglobitev ekonomskih in duševnih stisk;
  • osebe, ki imajo izkušnje nasilja, so težje poklicale ali osebno odšle po pomoč v različne institucije;
  • izguba službe; 
  • zlom podpornih mehanizmov v skupnosti;
  • povečanje alkoholizma. 

Nasilje je vseprisoten družbeni problem, vendar kljub temu lahko izpostavimo, da je le-ta na površje »priplaval« ravno v času pandemije. Zato je relevanten razmislek, kako bi lahko v bodoče ob podobnih situacijah odreagirali bolje in v prid tistim, ki bodo doživele_i nasilje. V tujini so se te problematike lotili na različne načine: dobrodelne organizacije za pomoč pri nasilju v družini so v Evropi pozivale, naj se hotele in počitniške apartmaje za čas karantene preuredi v zavetišča za ženske in otroke, ki so žrtve nasilja. Eden izmed centrov za pomoč žrtvam družinskega nasilja v italijanski pokrajini Emilia-Romagna je v zavetišče preuredil nekdanji samostan. V Padovi so iskali nastanitve za žrtve prek spletne platforme za dopustniške rezervacije Booking.com. 

Francoska vlada je po vzoru podobnega sistema kot v Španiji vzpostavila sistem točk, kamor se lahko zatečejo žrtve nasilja. V določenih lekarnah so s kodo “maska 19” lahko opozorili zaposlene, da potrebujejo pomoč, lekarne pa so nato obvestile policijo. Ukrepe, ki jih sprejemajo v tujini, so spremljale tudi slovenske nevladne organizacije. Poleg teh konkretnih predlogov pa je zagotovo pomembno izpostaviti še stalno ozaveščanje tako odraslih kot otrok o problematiki nasilja ter o njegovih posledicah. Samo tako bomo lahko počasi, vendar vztrajno, kot družba naredili korak naprej.  

Ključno sporočilo ob koncu pa je: za nasilje nikoli niste krivi sami. Ta odgovornost je vedno na strani povzročitelja_ice nasilje. Če sami doživljate nasilje ali pa veste, da se nasilje dogaja, se obrnite na lokalne pristojne institucije (policija, centri za socialno delo) in nevladne organizacije, ki delujejo na področju nasilja, npr.:

  • Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja: telefonsko svetovanje 080 11 55 (24-urna linija) / spletna klepetalnica na www.drustvo-sos.si / svetovanje po eletronski pošti drustvo-sos@drustvo-sos.si
  • Društvo za nenasilno komunikacijo: 01/434 48 22 ali info@drustvo-dnk.si
  • Združenje za moč: 041 40 49 49 (24 h/dan)

 

Pripravila Mojca Suhovršnik

 

1

V ogled priporočam češki dokumentarni film Ujete v medmrežju (2020), ki nazorno prikazuje problematiko spolnega nadlegovanja preko spleta. 

2

Leskošek, V. Urek, M. Zaviršek, D. (2010). »Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih: končno poročilo 1. faze raziskovalnega projekta.« Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

3

Podreka, Jasna. 2017. Bila si tisto, kar je molčalo: intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

PREBERITE TUDI

21.09.2022

ČAS JE!

Prišel je tisti čas v letu, ko v Brez izgovora odpiramo vrata vsem, ki nas želijo bolje spoznati in se pridružiti naši družini. Čas je,

29.08.2022

OBJAVLJAMO NOV RAZPIS ZA…

V ekipi mladinske zveze Brez izgovora iščemo nove okrepitve – študente za izvajanje strokovnih preventivnih delavnic na osnovnih in srednjih šolah predvsem v Ljubljani in v Kopru ter tudi po drugih krajih

08.07.2022

PUSTI ODTIS, DARUJ KRI…

Rdeči križ Slovenije vabi na julijsko akcijo darovanja krvi.  Darovanje krvi je nujno potreben in nenadomestljiv način reševanja življenj. V Sloveniji vsakih 5 minut nekdo

Vse novice