Tragična racionalnost onesnaževanja

Zakaj se večina ljudi obnaša, kot da jim ni mar za okolje?

Zakaj se večina ljudi obnaša, kot da jim ni mar glede onesnaževanja in podnebnih sprememb, čeprav so verjetno največja moderna katastrofa, ki nas čaka v naslednjih 50 letih ali še prej?

Nemudoma se ponudita vsaj dva odgovora. Prvič, nevednost: če bi ljudje vedeli, kako resen problem je onesnaževanje, bi nehali. Problem je v neozaveščenosti. Drugič, brezbrižnost: ljudje morda vedo, kako resen problem je onesnaževanje, a ker je problematičnost relativno dolgoročna, ne kratkoročna, ne naredijo ničesar. Rešitve? Izobraževanje in moralno prigovarjanje.

Gotovo drži, da ljudje pogosto onesnažujejo ravno zaradi nevednosti in brezbrižnosti. Drži tudi, da je zato del rešitve izobraževanje in moralno prigovarjanje, ki bosta (upajmo) razširila vednost in odpravila brezbrižnost.

A problem je globlji in nekoliko bolj sociološki. Tudi če človek ve, kako resen problem je onesnaževanje, in tudi če mu je mar zanj, obstajajo strukturni razlogi, zaradi katerih je verjetnost, da se bo obnašal skladno s svojo vednostjo in zaskrbljenostjo, nižja, kot bi upali. Navsezadnje danes že 8 od 10 Američanov (in kar dve tretjini republikancev) verjame v podnebne spremembe, malo več kot večina Američanov (54 %) pa misli, da so podnebne spremembe »zelo resen« problem. Nevednost očitno ni več edini ali celo prvenstveni razlog za nedejavnost.

Kaj je bolj sociološki odgovor na moje začetno vprašanje?

Onesnaževanje in podnebne spremembe se zgodijo, ker smo v odnosu do njih ujeti v »družbeno dilemo«. Družbene dileme so tragične situacije, v kateri noben posameznik sam s svojim delovanjem ne more spremeniti končnega izkupička. Če se človek, ki razmišlja, ali se naj vozi s svojim avtomobilom ali ne, vzdrži tega dejanja in zavoljo družbene dobrobiti ne onesnažuje, ne prepreči podnebnih sprememb.

Njegov (pozitivni) vpliv na ozračje – en avto manj – je povsem zanemarljiv. Kaj lahko navsezadnje stori en vesten človek v morju onesnaževalcev? Ničesar. Zaradi tega ima vsak posameznik razlog, da se ne vzdrži dejanj, s katerimi onesnažuje – sploh če mu to prinaša osebne koristi (hiter transport, poceni energija itd.). Seveda ker oziroma če vsi ljudje (ali večina) razmišljajo tako, nastane tragični, neracionalni rezultat: onesnaževanje in podnebne spremembe. Kar je individualno racionalno, je, ko to počnejo vsi, kolektivno neracionalno. To je bistvo družbenih dilem.

Kaj je rešitev? Golo zgražanje, da naj vendarle ljudje razmišljajo kolektivno, ne individualno, ali da naj se vedejo dolgoročno, ne kratkoročno, najverjetneje ne bo povsem zadoščalo, tako kot pred leti zgolj moralno pozivanje k ločevanju odpadkov ni bilo dovolj.
Pomagati si moramo z materialnimi in nematerialnimi spodbudami, ki bodo dejansko vplivale na posameznikovo računico stroškov in koristi ter jo temeljito spremenile. Če preprečimo, da bi se stroški individualnega onesnaževanja razkropili v okolje in bili za posameznika zanemarljivi, če jih torej internaliziramo, tako da jih v celoti prejme posameznik, se računica temeljito spremeni. Stroški onesnaževanja za posameznika naenkrat niso več zanemarljivi. Zdaj ima močen individualni razlog, da se obnaša bolj skrbno. Na ta način učinkujejo formalni in neformalni sistemi nagrajevanja in kaznovanja (sploh zakonskih prepovedi) ter režimi zunanjega nadzorovanja dejavnosti, s katerimi onesnažujemo.

 


Vabljeni k poglobljenemu branju na stran Sociološko gledano!

PREBERITE TUDI

04.11.2022

Transparency International Slovenia ob…

Transparency International Slovenia (TI Slovenia) ob zaključku projekta Brez izgovora, ki je potekal pod okriljem mladinske zveze Brez izgovora, in v okviru katerega smo v TI

13.10.2022

Our ESC experience in…

Nice to meet you, No Excuse! So here we are. In the cozy office in the center of charming Ljubljana. Hard to believe it’s been

07.10.2022

SustainMobility adventure

Erasmus+ projects are full of experiences. Read Ceyda’s views on one of the youth exchanges which happened in Alanya, Turkey.   This summer I had

Vse novice