Kirka Madeline Miller je sodobna priredba dela mita o Odiseji, ki tokrat v ospredje postavlja čarovnico Kirko. Iz Homerjeve Odiseje sicer Kirko poznamo iz postanka Odiseja na njenem otoku, ko je osebje njegove posadke spremenila v prašiče (kar je tematizirano tudi v romanu Millerjeve). Tokrat pa je Kirka tista, ki nosi glavno sporočilo: svojo pot lahko definiraš sam, ne glede na to, od kod prihajaš in kaj drugi pričakujejo od tebe.
Njena zgodba se začne v temačnem otroštvu. Je hči mogočnega boga Heliosa in v svoji božanski družini je Kirka razumljena kot šibka, nepomembna in celo čudna. Zaničevana je s strani ostalih bogov, tudi mame in očeta. Povod za njen izgon je pomoč Prometeju, ki je v grški mitologiji znan po tem, da je bogovom ukradel ogenj in s tem človeku podal zmožnost rokodelstva. Po srečanju z njim ugotovi, da lahko postane drugačna od ostalih bogov. Občutek, da ne pripada nikamor, jo vodi do odkritja nečesa edinstvenega – čarovništva. Ko njene moči začnejo ogrožati bogove, jo Zevs izžene na oddaljeni otok Ajaja, kjer dolga leta preživi v samoti, občasno pa jo se sreča z znanimi antični junaki, kot so Dedal, Odisej in Hermes.
Toda prav na tem otoku, daleč stran od vpliva drugih, Kirka izpopolni svojo umetnost čarovništva in spozna samo sebe. Zanjo čarovništvo ni božji dar, pač pa se pokaže kot natančno izbrane in izmerjene sestavine, vztrajnost in učenje iz lastnih napak. To je bistvenega pomena za sporočilo knjige – Kirki nikoli ni bilo nič dano samo. Zase in vse kar ima, je zaslužna, pa tudi odgovorna, ona sama.
Kirka se tekom romana iz preplašene in odobravanja željne hčere olimpijskega boga spremeni v samozavestno in samozadostno čarovnico. Moč, ki si jo je ustvarila sama, lahko stopi po robu najmočnejšim med bogovom in najmodrejšim med ljudmi. V vrhuncu romana se Kirka sooči s svojim očetom Heliosom in mogočno boginjo Ateno. Ti liki, ki so jo nekoč prestrašili, nimajo več moči nad njo, saj je v celoti sprejela svojo identiteto. Ne išče več njihove odobritve ali se boji njihove moči. Postala je svoja oseba, definirana z lastnimi odločitvami in rastjo, ne z družinsko dediščino ali pričakovanji drugih.
Medtem ko Kirka obravnava univerzalne teme, posebno poudarja opolnomočenje žensk. Kirka se ne bori le proti pošastim ali bogovom – bori se proti sistemu, ki jo poskuša utišati in zmanjšati na nič. A skozi svojo pot dokazuje, da prava moč izvira iz nje same, ne iz potrditve drugih. Za mlade ženske, še posebej, njena zgodba služi kot opomnik, da moč ne izvira iz tega, da se prilagajaš vlogam, ki ti jih določa družba. Izvira iz tega, da se sam definiraš in sprejemaš svoje odločitve.
