dr. Staša Tome: “Večina otrok ima naravo »po naravi« rada”

Ob današnjem dnevu Zemlje smo se o naravi, otrocih in naši prihodnosti pogovarjali z dr. Stašo Tome iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Kar 50 let je že minilo, odkar smo prvič obeležili Svetovni dan Zemlje, ki ga praznujemo danes – 22. aprila. Ozaveščanje in izobraževanje javnosti je za ohranjanje narave, tako habitatov kot vrst, zelo pomembno. Tako je v času od prvega Dneva Zemlje je minilo skoraj pol stoletja, da smo kot družba prepoznali pomen nevarnosti za naš planet in 29. novembra lani na ravni Evropskega parlamenta razglasili podnebno krizo.

Ob današnjem dnevu Zemlje smo se zato pogovarjali z dr. Stašo Tome, svetnico Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki se med drugim ukvarja s komuniciranjem in interpretacijo kulturne in naravne dediščine, kar predstavlja pomemben del poslanstva muzeja.

 

 

 

 

 

 

 


Dr. Staša Tome in Čone, ameriški rdeči gož, nestrupena kača
.
Foto: Matija Pavlovec

Ukvarjate se z interpretacijo kulturne in naravne dediščine. Kaj to pravzaprav pomeni? 

Interpretacija naravne in kulturne dediščine je  »prevajanje« sporočil strokovnjakov in znanstvenikov v poljudni jezik. Za razliko od klasičnega navajanja informacij, dejstev in spoznanj gre pri interpretaciji za razkrivanje pomenov dediščine in oblikovanje odnosa do muzejskih predmetov in zgodb, ki jih nosijo s seboj. Ob tem izbiramo teme, ki so za ljudi relevantne, ki se jih čustveno dotaknejo in tako ustvarijo oseben odnos do kulturne in naravne dediščine.

Zakaj interpretacija kulturne in naravne dediščine predstavlja pomemben del muzejskih aktivnosti?

V sodobnih muzejih, pa tudi drugod, kjer se srečujemo z dediščino, kot so naravni in arheološki parki, informacijska središča, živalski vrtovi itd. je interpretacija danes nepogrešljiv način komunikacije z javnostjo, ki bi morala biti vključena v vsa področja javnega delovanja muzejev. Poslanstvo muzejev, ki je vedno bolj pomembno, je predstavljanje dediščine javnosti. V sodobnih muzejih tako postaja enakovredno evidentiranju, zbiranju, preučevanju, hranjenju in dokumentiranju naravne in kulturne dediščine, saj le-ta ne sme biti sama sebi namen, ker je dediščina namenjena nam, ljudem. S pomočjo dediščine se iz roda v rod prenašajo znanje in izkušnje, lahko je vir za navdih in iskanje identitete … V naravoslovnih muzejih je ozaveščanje javnosti o pomenu biotske raznovrstnosti in okoljskih izzivih, s katerimi se srečujemo v zadnjih desetletjih, vplivu človeka na naravo in potrebi po sonaravnem razvoju človeške družbe, izrednega pomena.

Z vsemi temi izzivi se bomo lahko uspešno spopadali le, če bomo naravo približali ljudem, da jo bodo poznali, razumeli in občudovali njene procese. »Le če bomo razumeli, nam bo mar. Le če nam bo mar, bomo pomagali. Le če bomo pomagali, bomo rešeni,« je zapisala slavna britanska primatologinja, etnologinja in antropologinja, Jane Goodall. Tudi Prirodoslovni muzej Slovenije že skoraj dve desetletji sledi tem trendom in interpretaciji posveča veliko pozornosti. Menimo, da smo na pravi poti, saj se obisk iz leta v leto povečuje. Veliko imamo tudi stalnih obiskovalcev, ki se k nam vračajo vedno znova, naše občasne razstave pa so bile že večkrat nagrajene kot primeri odlične interpretacije. Žal delamo v izjemno slabih razmerah, saj si muzejsko hišo delimo z Narodnim muzejem Slovenije in že desetletja čakamo na rešitev prostorskih težav. Kljub temu se trudimo, da v danih razmerah obiskovalcem ponudimo največ, kar je mogoče.

»Le če bomo razumeli, nam bo mar. Le če nam bo mar, bomo pomagali. Le če bomo pomagali, bomo rešeni,« je zapisala Jane Goodall, čemur z interpretacijo naravne in kulturne dediščine sledi tudi Prirodoslovni muzej Slovenije.

Tudi za otroke organizirate veliko aktivnosti – od raznolikih sobotnih delavnic do počitniških celotedenskih programov. Kaj menite, kakšno vlogo ima neformalno izobraževanje, tudi pri vas v muzeju, na izobraževanje in ozaveščanje otrok ter mladine z vidika ohranjanja narave?

Večina majhnih otrok ima naravo »po naravi« rada. Občudujejo rastline in živali, v določeni starosti jih še posebej navdušujejo dinozavri. Zato se pri nas v muzeju ne dolgočasijo niti čisto majhni, le leto in malo več stari otroci. Žal pa tekom formalnega izobraževanja to naravno zanimanje in ljubezen do narave nekako izgubijo. Posebej v višjih razredih osnovne šole in v srednji šoli je veliko pozornosti posvečene pomnjenju zapletenih biokemijskih procesov in težko razumljivih informacij, ki se zdijo (in večinoma tudi so) za nadaljnje šolanje in življenje precej nepomembne. Otroci ob tem pogosto doživljajo neuspeh in to jih od narave odvrne, do naravoslovja pa pogosto dobijo celo odpor. V muzeju nismo zavezani šolskim kurikulom, čeprav jim s svojimi pedagoškimi programi skušamo slediti in jih nadgrajevati – s šolami in vrtci uspešno sodelujemo že več kot 40 let. Zato veliko več pozornosti namenimo zbujanju zanimanja, občudovanja, navdušenja in spoštovanja do narave, saj si želimo, da se otroci in mladi učijo ter spoznavajo naravo skozi igro in zabavo. Pogosto nam starši povedo, da jim je to zelo pomagalo tudi v šoli. In tega smo zelo veseli.


Slika 1: Preko neformalnega učenja se otroci in mladi veliko naučijo, tudi o naravni dediščini. Foto: Arhiv PMS.

Otroci se radi udeležujejo tudi naših sobotnih naravoslovnih delavnic, družine pa rade posegajo po brezplačnih programih za samostojno uporabo, kot so Skrinjice učenosti in Skrivnosti poln nahrbtnik. Gre za škatle ali nahrbtnike, v katerih so zanimive naloge, ki jih otroci rešujejo ob ogledu razstav, starši pa jim pri tem pomagajo. Obiskovalci se radi zadržijo tudi ob  originalnih muzejskih primerkih, ki jih v času programa Dotikanje dovoljeno lahko primejo tudi v roke ter o njih izvedo veliko zanimivosti. Vse te oblike neformalnega izobraževanja so za ohranjanje narave izjemnega pomena in podpirajo ter nadgrajujejo formalno izobraževanje, ki na tem področju morda včasih nekoliko odpove.

Človekov vpliv na okolje zadnjih desetletij močno vpliva na izgubo življenjskega prostora in zmanjšanje genetske pestrosti vrst, zaradi česar po podatkih Združenih narodov kar milijonu vrst grozi izumrtje. Kako vi doživljate vse te spremembe, kako dojemate takšne informacije?

Izginjanje biotske raznovrstnosti je seveda zaskrbljujoče in danes vemo, da je za pospešeno izumiranje vrst odgovoren človek. Biologi, ki njen pomen dobro poznamo, se morda še nekoliko bolj zavedamo resnosti problema, kot širša javnost, čeprav se o tem veliko govori. V Prirodoslovnem muzej Slovenije, ki je »spomenik« biodiverzitete, v študijskih zbirkah, varno shranjenih v depojih, hranimo kar nekaj primerkov vrst, ki so bile nekoč pri nas pogoste, danes pa jih ne srečamo več. Na stalni razstavi si lahko obiskovalci na primer ogledajo 144 cm dolg primerek jesetra kašikarja, ki je bil leta 1883 ujet v Savi med Črnučami in vasjo Sneberje. Ta riba živi na morskih plitvinah v Črnem in Kaspijskem morju, vsako pomlad pa se odpravi po rekah navzgor na mrestišča – tako so nekdaj prihajale tudi v naše kraje. Danes so na vodnih poteh številne ovire (elektrarne), mrestišča pa so uničena. V Sloveniji velja kašikar za izumrlo vrsto, na mednarodnem rdečem seznamu pa je uvrščen v kategorijo kritično ogroženih vrst. Vendar je to le en sam, zelo opazen primer.


Slika 2: Pri nas izumrla, in na splošno kritično ogrožena, riba jeseter kašikar, ujet 1883 v Savi na območju današnje Ljubljane. Foto: Arhiv PMS

Ogrožene niso le karizmatične vrste, kot so velike ribe, kiti, severni medvedi, tigri in panda. Med njimi so tudi takšne, ki so na prvi pogled za človeka povsem nepomembne in neopazne in izginjajo potihoma. V tropskih gozdovih bodo številne vrste izumrle, še preden jih bomo imeli priložnost spoznati. Ker je v naravi vse med seboj povezano in ker je tudi človek del narave in od nje zelo odvisen, ne moremo vedeti, kdaj bo siromašenje biodiverzitete doseglo točko, ko bomo občutili neprijetne ali celo usodne posledice tudi ljudje. Zato je izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ter drugih organizmov, ki je posledica človekove dejavnosti, nujno takoj zajeziti. Vzroke poznamo, človeštvo se mora le odločiti, kaj bo ukrenilo. Zaenkrat kaže, da bomo morali biti v to pač prisiljeni, saj se na seznamu izumrlih vrst kaj hitro lahko znajde tudi naša.

Ali menite da bi lahko bili ukrepi ob razglašeni podnebni krizi ostrejši?

Osebno menim, da z ukrepi pri ljudeh lahko dosežeš le določeno mero odgovornega ravnanja. Bolj pomembno se mi zdi ozaveščanje in izobraževanje ljudi. Spopadanje s posledicami vpliva človeka na podnebne spremembe je namreč izjemno kompleksen izziv, povezan z ekonomskimi in političnimi interesi držav, ki so med seboj zelo različne – različno so velike in vplivne, različno »razvite«, z različnimi političnimi ureditvami in različno stopnjo demokracije, različnimi naravnimi danostmi, različno kulturo in odnosom do narave … Od političnih voditeljev posameznih držav je odvisno, ali bodo določene ukrepe sprejeli, ali ne. Ob tem jih seveda vodijo predvsem lastni, pogosto tudi osebni interesi in le redko interesi celega človeštva. Že sprejeti ukrepi žal nimajo skorajda nobenega učinka. Najbrž tudi zato, ker večina ljudi posledic podnebnih sprememb ne občuti zdaj in tukaj na lastni koži, temveč se jim zdijo nekako abstraktne, oddaljene ter da nas osebno ne zadevajo. Kot da gre za neko »navidezno« nevarnost, ki se ji bomo izognili, če si bomo zatiskali oči in jo ignorirali. Ob poročanju o naraščanju gladine morja, vse pogostejših ujmah, suši, širjenju puščav, se sicer nekoliko zamislimo, a še naprej živimo po starem. Ker se je udobju in dobrinam, ki smo jih navajeni v sodobni potrošniški družbi, zelo težko odreči.

In potem se zgodi pandemija, ki sicer ni neposredno povezana s podnebnimi spremembami, a je njeno bliskovito širjenje posledica sodobnega načina življenja. In kar naenkrat se cel svet ustavi in začne živeti drugače. Ustavi se promet, ustavijo se tovarne, ustavi se onesnaževanje zaradi množičnega turizma … Beneško morje se očisti, nebo ni več prepredeno s sledmi letal, ljudje ne hitijo več in ponovno zaslišijo ptičje petje in opazijo prebujanje narave. Pravijo, da si je narava od nas opomogla.
A bojim se, da je to le »muha enodnevnica« in da smo se ustavili le za kratek čas, po koncu nevarnosti pa bo večina najbrž živela tako kot prej. Nismo spremenili miselnosti in odnosa do potrošništva. Ta kratek čas živimo od rezerv in komaj čakamo, da kriza mine in se vrnemo v stare tirnice.

Kaj, če sploh, lahko po vašem mnenju, za ohranjanje narave in spopadanje s podnebno krizo storimo kot posamezniki?

Menim, da posamezniki lahko veliko prispevamo k ohranjanju narave in sonaravnem bivanju. Družba smo namreč ljudje, posamezniki in le ljudje lahko spremenijo delovanje družbe. Zato se mi zdi izobraževanje in ozaveščanje tako pomembno. Je pač že tako, da je prepovedani sadež najslajši in da z ukrepi lahko dosežemo le določen vpliv. Ljudje so namreč iznajdljivi in vedno bodo našli pot, da obidejo pravila. Šele, ko se bo večina posameznikov zavedala, zakaj mora ravnati drugače, ko bo to ponotranjila in bo po lastni volji spremenila navade, lahko pričakujemo uspeh.Razumljivo je, da se nikoli več ne bomo vrnili v srednji vek in tako je tudi prav. A kljub temu bi morali takoj začeti predvsem manj trošiti. Ljudje bi morali ozavestiti, da kvaliteta našega življenja ni nič manjša, če si ne kupimo še tridesetega para čevljev ali majice, pa čeprav je poceni in si jo lahko privoščimo. Tudi premišljeno ravnanje s hrano, ki jo trenutno ogromno zavržemo, nam ne bi spremenilo kvalitete življenja – dolgoročno gledano, bi nam jo celo izboljšalo. Če bi se na fitnes odpravili peš ali s kolesom, nam bi le koristilo. Da se skušamo odreči (pretirani) uporabi plastične embalaže, terja le malenkost več napora od ustaljenih navad. Tudi ločevanje odpadkov postane stvar navade, ko ga sprejmemo kot nekaj koristnega. In zakaj bi decembra kupovali češnje, ko so te vendar najslajše spomladi, pa tudi bolj zdrave so, kot tiste, uvožene z drugega konca sveta. Morda se to zdijo banalni primeri, vendar jih lahko posplošimo na velik del človekovih dejavnosti. In če tako ravnajo milijon ali celo milijarde ljudi, bo učinek zagotovo viden.

Menim, da posamezniki lahko veliko prispevamo k ohranjanju narave in sonaravnemu bivanju. Družba smo namreč ljudje, posamezniki in le ljudje lahko spremenijo delovanje družbe. Zato se mi zdi izobraževanje in ozaveščanje tako pomembno.

Nekaterim dejavnostim, kot je na primer vožnja z avtomobilom, potovanja, potrebe po električni energiji, pa se bomo težko odrekli. Tu so ukrepi nujni, na njihov čim manjši vpliv na okolje in naravo lahko posamezniki prispevamo posredno, tako da s premišljenimi nakupi podpiramo razvoj novih, manj invazivnih tehnologij za pridobivanje energije. Kljub temu se bomo morali marsičemu odreči, a če je motivacija dovolj visoka in imamo za to dober razlog, verjamem, da lahko to uspe večini ljudi. Ko bo večina ljudi ponotranjila potrebo po sonaravnem bivanju in si bo tega želela, ne da bi jih nekdo v to silil, bodo tudi ukrepi bolje sprejeti in politiki po vsem svetu jih bodo morali uvajali, ker bo večina volivcev to od njih pričakovala. A bojim se, da nam že zmanjkuje časa …

Kakšen je po vašem mnenju odnos do naravne in kulturne dediščine? Kako ju približati ljudem in kako ji kaže v prihodnosti?

Vsekakor je naravna in kulturna dediščina tudi pri nas v zadnjem času vedno bolj prepoznana kot vrednota, ki jo moramo ceniti. Vendar ne med vsemi demografskimi skupinami enako. Čeprav si prizadevamo, da bi bila dostopna vsem, lahko ugotovimo, da je še vedno nekakšen privilegij izobražencev. Po analizi iz 2019 ugotavljamo, da so skoraj vsi odrasli obiskovalci našega muzeja višje ali visoko izobraženi. To je bil znak, da moramo veliko pozornosti posvetiti ostalim državljanom, tudi ranljivim in manj privilegiranim skupinam, saj si skladno s sodobnimi smernicami v muzealstvu namreč želimo biti inkluziven in participativen muzej, »muzej za vsakogar«, ki obiskovalcem omogoča, da sooblikujejo njegovo delovanje. Muzej naj bi postal prostor za druženje, neformalno izobraževanje in zabavo, pa tudi prostor za izmenjavo mnenj in proaktivno državljanstvo, kar pomeni, da bi najširša javnost lahko sodelovala tudi pri oblikovanju naših programov, diskutirala o aktualnih družbenih vprašanjih, povezanih s človekovim odnosom do narave, moralno-etičnih vprašanjih, povezanih z naravoslovjem, varstvom narave, izzivi, ki jih pred nas postavlja prihodnost … S tem namenom smo v preteklosti razvili kar nekaj dejavnosti, namenjenih odraslim, tudi upokojencem in prostovoljcem, brez katerih bi bili naši javni programi bistveno okrnjeni. Zavedamo se, da nas na tem področju čaka še veliko dela, a nas pri teh načrtih žal dušijo trenutne kadrovske in prostorske razmere, ki res niso zavidanja vredne in na katere opozarjamo že desetletja.

Kot obiskovalci smo priča končnim izdelkom, še posebej razstavam, in si morda nekoliko težko predstavljamo, kako poteka celotna zgodba priprave razstave. Kaj vse je torej potrebno za to, da lahko občudujemo razstavljene eksponate in razstave, kot je recimo Naše malo veliko morje?

Naše poslanstvo utemeljujejo muzejski predmeti, zato se pri pripravi razstav držimo načela, da preko njih komuniciramo različne vsebine. Predstavljamo predvsem slovensko naravno dediščino, seveda pa se lotevamo tudi globalnih naravoslovnih in naravovarstvenih tem. Naše stalne razstave so bile postavljene pred več kot pol stoletja. Ker že več kot 20 let ves čas upamo na novogradnjo, jih doslej nismo temeljito spreminjali, večinoma smo jih le osvežili in dopolnili z nekaterimi sodobnimi vsebinami, v zadnjih letih pa smo na novo postavili model kraške jame in prenovili barjansko in alpsko dioramo. Ko smo leta 2003 pridobili okostje mlade samice brazdastega kita, katere truplo je bilo najdeno v slovenskem morju in ga leta 2011 razstavili pod stropom dvorane za občasne razstave, smo izbirali teme, ki so nekako vključevale tudi ta naš največji in impozanten primerek. Predstavili smo ga na razstavi z naslovom Skrivnostna smrt mlade Leonore, sledila je razstava Živela evolucija!, trenutno pa je na ogled razstava Naše malo veliko morje.


Slika 3: Interpretacija muzealij je za ozaveščanje in izobraževanje zelo pomembna – okostje brazdastega kita iz samostojne razstave so vkomponirali tudi v naslednjo razstavo. Viden je tudi model ankilozavra, ljubkovalno Anka, ki jo je zdaj moč videti na muzejskem vrtu. Foto: Arhiv PMS

Pri pripravi razstave je zelo pomembno skrbno načrtovanje, pri katerem sodelujeo kustosi in interpretatorji. V tem procesu se izoblikuje glavno sporočilo, za katerega želimo, da ga obiskovalci razumejo, ko zapustijo muzej. Skozi zgodbe ob muzejskih primerkih obiskovalce izobražujemo, ob tem pa vplivamo tudi na njihovo čustvovanje in vedenje, s čimer se sporočilo razstave obiskovalcem še bolj vtisne v spomin. Ob občasnih razstavah vedno pripravimo tudi obsežno poljudno-znanstveno publikacijo, katere avtorji so načeloma naši kustosi. Ker pa se zavedamo, da se ljudje največ naučijo, če do spoznaj pridejo z lastnimi izkušnjami, predvidimo še različne interaktivne predstavitve, ki so lahko preproste mehanske ali pa take, kjer se uporablja sodobna tehnologija. Pomembno vlogo ima tudi arhitekt razstave, ki pripravi prostorsko razporeditev, predlaga tudi izvedbo panojev, vitrin in različnih interaktivnih elementov, v sodelovanju z grafičnim oblikovalcem pa tudi grafično podobo razstave. Ob tem je seveda nujno tesno sodelovanje z osebjem, ki skrbi za interpretacijo in pozna potrebe obiskovalcev. Tudi ob izvedbi razstave je nujno tesno in konstruktivno sodelovanje vseh deležnikov: kustosov, arhitektov, oblikovalcev, izvajalcev obrtniških del, programerjev. To je precej zapleten proces, ki ga koordinira osebje, zadolženo za interpretacijo.
Tak način dela se nam je v preteklosti zelo obrestoval, o čemer govorijo vedno večji obisk naših razstav pa tudi pohvale obiskovalcev ter priznanje strokovne javnosti. Slovensko muzejsko društvo nam je namreč za razstave Kače – zakaj se jih bojimo?!? (2003), Skrivnosti gozda (2007), Skrivnostna smrt mlade Leonore (2011) in Naše malo veliko morje (2016) podelilo Valvasorjeva priznanja oz. nagrade.

Želja marsikaterega otroka (ali otroka po srcu) je videti prazgodovinske živali – še posebej dinozavre. Kako je s tem pri nas?

Dinozavri izjemno burijo domišljijo otrok v zgodnjem otroštvu. Žal sta doslej znani le dve najdbi dinozavrskih ostankov na območju Slovenije, pri obeh pa gre za razmeroma majhne kose, ki jih laik sploh ne bi pripisal dinozavrom. Seveda te najdbe zato niso nič manj pomembne s stališča ohranjanja naravne dediščine in znanstvenih dognanj, pri interpretaciji pa se je treba malo bolj potruditi, da naredita vtis. Ob začasni razstavi Živela evolucija! smo tako izdelali 7 m dolg model ankilozavra, saj naj bi tej skupini dinozavrov namreč pripadala ena od najdb. Naša Anka, kot smo ljubkovalno poimenovali model, zdaj zaradi pomanjkanja notranjega prostora razveseljuje mimoidoče na muzejskem vrtu. Na stalni razstavi je na ogled tudi odlitek stopinj štirinožne živali, ki je živela v času dinozavrov, a da gre za dinozavrske stopinje ne moremo trditi. Originalni odtisi se nahajajo v naravi, v skali v bližini Godoviča.


Slika 4: Okostje mamuta, najdenega 1938 v Nevljah pri Kamniku. Foto: Arhiv PMS

Čeprav nimamo nobenega gromozanskega okostja dinozavra, pa obiskovalci zelo občudujejo okostje mamuta, ki je bil leta 1938 najden v bližini Kamnika. Takrat je bilo to eno najpopolnejših okostij mamuta v Srednji Evropi. V muzeju je sicer na ogled replika, saj so originalni ostanki varno shranjeni v muzejskem depoju. Poleg animacij in iger o mamutu si lahko ob sobotah in prvih nedeljah v mesecu obiskovalci ogledajo in tudi potežkajo originalen mamutov zob, ki tehta skoraj 5 kg, si ogledajo originalno mamutovo dlako in od naših prostovoljcev izvedo veliko zanimivosti o teh izumrlih velikanih.

Nam morda lahko razkrijete, kakšne načrte imate v muzeju v prihodnje?

V teh negotovih časih nam je precej težko govoriti o prihodnosti. Upamo, da se bodo razmere čimprej umirile in da bomo lahko ostvarili načrte, ki smo si jih zadali. Trenutno smo morali žal odpovedat vse prireditve, tudi nekatera predavanja iz cikla #Zemlja in otroške delavnice iz cikla Potepanja, ki smo jih pripravili prav v počastitev 50. obletnice paznovanja Dneva Zemlje. Jeseni naj bi odprli novo veliko občasno razstavo, s katero bi počastili visoki jubilej. Prihodnje leto bomo namreč praznovali 200. obletnico ustanovitve Deželnega muzeja za Kranjsko, prvega muzeja na Slovenskem, iz katerega izhaja tudi Prirodoslovni muzej Slovenije, ki hrani ustanovni zbirki tega muzeja: Zoisovo zbirko kamnin, mineralov in fosilov ter Hohenwartovo zbirko lupin polžev in školjk. Na ogled naj bi postavili največje zaklade naravne dediščine, ki jih hranimo v naših depojih, opozorili na dolgo in bogato naravoslovno tradicijo v Sloveniji, vlogo in pomen muzeja pri dokumentiranju in ohranjanju slovenske biotske raznovrstnosti ter pomen njenega ohranjanja in varovanja.  V načrtu smo imeli tudi prenovo dela stalne razstave, namenjen žuželkam. Seveda bi bili najbolj zadovoljni, če bi se nam uresničili načrti o selitvi v novo zgradbo, v bližino Živalskega vrta Ljubljana, saj bi nam novogradnja omogočila ustrezno hranjenje študijskih zbirk v depojih, pripravili bi lahko tudi novo sodobno stalno razstavo, dobili bi tudi prostore za kvalitetnejše delo z obiskovalci in pripravo novih javnih programov.  A v teh negotovih časih si ne upamo preveč upati. Kljub temu smo na ta izziv pripravljeni, če se bo le našla priložnost.

Vaša misel, ki bi opisala letošnji Dan Zemlje?

Naravi ni mar za človeka, smo le ena od številnih vrst, ki naseljujejo naš planet. Kljub temu nam ponuja vse vire za preživetje. Pokazalo se je, da nismo gospodarji sveta in da smo zelo ranljivi. Zato moramo s tem, kar nam ponuja, ravnati kot dobri gospodarji. Da si ne bomo sami odžagali veje, na kateri sedimo. 

 


Zanimive povezave:

Ob obeležitvi 50. obletnice praznovanja Dneva Zemlje Prirodoslovni muzej Slovenije vabi, da si ogledate posnetke preteklih predavanj iz cikla Modri planet (2013)  in  letošnjega cikla #Zemlja.

Za otroke so pripravili zanimive, poučne in zabavne naloge, ki jih najdete v knjižici Potepanja, ki so jo izdali ob istoimenskem ciklu delavnic.

PREBERITE TUDI

15.09.2021

Akademija Brez izgovora v…

V letu 2020 je svetovna pandemija povzročila težave na področju zaposlovanja, predvsem zaposlovanja mladih. Zmanjšanje celotnega delovno aktivnega prebivalstva je bilo med leti 2019 in

07.09.2021

Summer camp 2021!

Konec julija, ko bi se nas večina najraje preselila v hladilnik, se je tudi letos odvijal tradicionalni poletni tabor No Excuse Summer Camp. Na Kokarski

05.08.2021

Pot do Fuerteventure in…

Šest aktivistov iz Slovenije se je udeležilo izmenjave, ki je trajala 6 polnih dni. Trajnostni razvoj nas je vodil skozi doživetje. Lahko bi rekli, da

Vse novice