Večina ljudi verjame, da je okoljsko krizo potrebno ustaviti, za kar moramo združiti moči. Da mora vsak posameznik mora prispevati svoj del. Že dolgo poslušamo o znižanju ogljičnega odtisa posameznika, zero waste načinu življenja, zmanjšanju potrošnje in podobnem. Pa smo res posamezniki tisti, ki lahko naredimo spremembo?
Kot odgovor podnebni krizi se odpovedujemo plastičnim slamicam, papirnatim lončkom za kavo in plastičnim vrečkam. V resnici plastične slamice predstavljajo konkretno manj kot 1% vse plastike, ki jo vsako leto odvržemo v morje. Čeprav je prepoved slamic okolju prijazna, je ta prejela sorazmerno mnogo več pozornosti, kot ima dejanskega efekta glede na razsežnost okoljske krize.
Ideja, da ima prepoved slamic znaten vpliv na okolje sporoča, da lahko odločitev potrošnika nosi velike posledice – da nas lahko ta reši okoljske krize. Takšno prenašanje odgovornosti za emisije toplogrednih plinov, ki poganjajo podnebno krizo, na posameznega potrošnika namensko spregleda nesorazmerno velik vpliv interesov korporacij.
Poglejmo si nekaj številk. Da bi preprečili segrevanje ozračja za več kot 1.5 °C, mora vsak posameznik povzročiti manj kot dva toni emisij ogljikovega dioksida na leto. A najbogatejši 1% populacije v povprečju proizvede več kot 70 ton na posameznika. To pomeni, da najbogatejši 1% povzroči več škode, kot najrevnejših 50%. Bill Gates predvidoma povzroči skoraj 7.500 ton, večinoma od letenja z zasebnim letalom. Za Romana Abramovicha je predvidena številka 34.000 ton, velik del pa povzroči njegova jahta.
Nadaljujmo, da je zgolj 100 investicijskih in državnih podjetjih na področju fosilnih goriv odgovornih za 70% vseh emisij toplogrednih plinov v zgodovini. To nasprotuje ideji, ki jo promovira ravno industrija fosilnih goriv: da lahko dejanja posameznikov sama ustavijo podnebno krizo. Ta imajo namreč v primerjavi s korporacijami skoraj zanemarljiv vpliv.
Glede na to je moramo za boj proti podnebnim spremembam zahtevati prevzem odgovornosti proizvajalcev fosilnih goriv za njihov prevelik prispevek k podnebni krizi.
Še vedno je pomembno, da začnemo pri sebi in razmišljamo o vplivu, ki ga sami puščamo na okolje. To gotovo ne škodi. A je pomembno tudi zavedanje, da je okoljska kriza prevelika, da jo lahko rešimo z majhnimi dejanji. In da najdemo načine, kako v spremembe prepričati in prisiliti velike akterje.
O ciljnem oglaševanju piše Zala Katarina Kenda iz pisarne mladinske zveze Brez izgovora Slovenija.
Na spletu nas vsak dan spremlja več in več oglasov. Razširili so se že do te mere, da večina znanih socialnih omrežjih (npr. Instagram, Facebook, X; nekdaj Twitter) ponuja možnosti za plačljivo uporabo le teh brez oglasov.
Vse skupaj pa ni le nadležno, ampak nam včasih daje občutek vdora v našo zasebnost s specifičnostjo predstavljenih oglasov. Kako Facebook ve, da mi mora pokazati oglas za mamin najljubši parfum en teden pred njenim rojstnim dnem? Kako me lahko oglaševalci poznajo do te mere, da imam včasih občutek, da mi telefon prisluškuje? Ciljno oglaševanje (ang. target advertising) je zapletena spletka algoritmov, ki uporabniku prikaže oglase za ravno tiste produkte, ki jih bo najbolj verjetno kupil.
Da razumemo kako deluje ciljno oglaševanje, moramo najprej razumeti, kako se ustvarja naša digitalna sled na spletu. Z vsakim trenutkom, ki ga preživimo online, pustimo za sabo kup informacij. Začne se že s tem, ko odpremo brskalnik, ki vsaki strani, ki jo obiščemo, posreduje informacije o našem IP naslovu, operacijskem sistemu, CPU in GPU modelih.
Podajanje informacij pa se še nadaljuje z uporabo različnih strani ali aplikacij. Večinah jih bo želela o nas vedeti čim več, da nam lahko svoje storitve čim bolj prilagodi, predvsem pa izvaja ciljno oglaševanje. Da lahko beležijo te podatke, bo na naš sistem (telefon ali računalnik) stran naložila piškotek. Piškotki so lahko zelo uporabni. Strani sporočijo, ali so smo jo že kdaj obiskali in namesto vas hranijo informacije – npr. ohranijo izdelke v košarici spletne trgovine. Najbolj problematični pa so piškotki tretjih oseb, ki se prenašajo med več različnimi spletnimi stranmi/aplikacijami preko oglaševalskih omrežij in drugih sledilnih tehnologij.
Na ta način se lahko preko spleta in različnih omrežij prenašajo in združujejo različne informacije o nas. Preko všečkanja objave svojega najljubšega se ugotovi, kateri tip glasbe mi je všeč. Preko Google mapsov, katero šolo obiskujem; preko Instagrama, s kom se najpogosteje družim itd. Vse skupaj ustvari kar zajeten portfolio informacij in največji operatorji kot je Google nas lahko kmalu poznajo bolje, kot se poznamo sami. Čeprav se vsak košček informacij, ki jo delimo s spletom lahko zdi sam po sebi neuporaben, je združen z ostalimi in nekaj natančnega ugibanja algoritma odlična podlaga za ciljno oglaševanje. Do te mere, da imamo včasih občutek, da nam telefon prisluškuje.
Je možno, da mi telefon prav zares prisluškuje?
V odgovor na vprašanje priporočam, da prisluhneš epizodi 109 podkasta Reply all “Is Facebook spying on you?”, ki skuša odgovoriti ravno na to vprašanje: https://gimletmedia.com/shows/reply-all/z3hlwr
O prikritem oglaševanju piše član Mladinske zveze Brez izgovora Slovenija Lukas Martinjaš.
Kaj pomeni umeščanje izdelkov?
Umeščanje izdelkov (ang. product placement) ali kar promocijsko prikazovanje izdelkov je način oglaševanja, pri katerem so izdelki in storitve vključeni v medije. Običajno jih lahko srečamo v filmih, TV-serijah, videospotih in na radiu.
Namen takega oglaševanja je, da izdelki dosežejo veliko skupino ljudi. V zameno za promocijsko prikazovanje izdelka velika podjetja plačajo velike vsote denarja. V letu 2021 so bile namreč pogodbe med lastniki blagovnih znamk in produkcijskimi hišami vredne več kot 20 milijard ameriških dolarjev. Na splošno trg umeščanja blagovnih znamk in filmov v enem letu naredi 1,2 milijarde dolarjev dobička, če prištejemo še televizijske prenose, pa 1,8 milijarde dolarjev.
Kako to vpliva na nas?
Vsi izdelki so predstavljeni na način, ki v nas spodbudi pozitivna čustva in mnenja, ki jih imamo do oglaševane znamke ali izdelka. Tovrstno oglaševanje je učinkovito, ker omogoča, da se občinstvo z izdelki poveže bolj, kot če bi nam bili predstavljeni direktno.
Tako so raje umeščeni v vsakodnevne scenarije, kar sproži proces normalizacije uporabe izdelka. Ko vidimo določen izdelek, ga mogoče v trenutku ne prepoznamo. Možgani to sliko kasneje razvijejo in kmalu lahko začnemo nezavedno razmišljati o izdelku, to pa lahko sproži razmišljanje o morebitnem nakupu. Še posebej je učinek močnejši, ko je uporabnik izdelka npr. igralec – oseba, ki jo vidimo kot glavnega junaka, ali pomemben lik, mogoče za nekatere tudi vzornik.
NAJBOLJ ZNANE UPORABE
E.T. the Extra-Terrestrial – film, ki je nastal leta 1982, je znan kot eden izmed večjih začetkov prikritega oglaševanja. V njem so uporabljeni bonboni Reese’s Pieces, ki so po začetku predvajanja filma doživeli pospeševanje prodaje za kar 65 %.
James Bond – od samega začetka te 50 let dolge franšize se je pojavilo ogromno znamk, ki jih lahko s samim agentom tudi povezujemo. Aston Martin, ure Rolex in Omega in še bi lahko naštevali. Film Skyfall iz leta 2012 je kar tretjino svojega proračuna dobil s strani financiranja Heinekena.
Barbie
Barbie je bil eden izmed največjih filmskih uspešnic leta 2023. Uspelo mu je zaslužiti 1,5 milijarde ameriških dolarjev. Vedelo se je, da bo film kar precejšen “hit”, zato je veliko podjetij delalo na tem, da svoje produkte pripeljejo v Barbie svet. Predvsem pa moramo takoj na začetku omeniti, da je že “Barbie” sama po sebi izdelek.
Natikači Birkenstock
Pojavijo se, ko sta Barbie predstavljeni dve možnosti:
Da gre v resnični svet in izve vse skrivnosti, ki jo morijo (rjavi natikači Birkenstock).
Ostane v Barbie svetu in se pretvarja, da se nič ni zgodilo (roza visoke pete).
Po filmu so natikači postali viralni, začeli so prodajati tudi verzijo v roza barvi. Brskanja po internetu o obuvalu so se povečala za kar 300 %.
Avtomobili Chevrolet
V filmu lahko večkrat zasledimo avtomobile ameriškega izvora – Chevrolet. Skupaj lahko naštejemo kar pet različnih. Najbolj mi je ostala v spominu scena, ko Barbie s pomočjo prijateljic beži v njihovem najnovejšem modelu avta. Lovijo jih uslužbenci podjetja Mattel, ki se prav tako vozijo … v vozilih Chevrolet. Celotna scena se mi je zdela kot 3-minutna reklama za podjetje General Motors.
Oblačila Chanel
Znamka, ki se po vsej verjetnosti pojavi največkrat in je največ časa na zaslonu, je Chanel. Barbie je skozi celoten film od glave do peta oblečena v oblačila tega modnega velikana. Če nismo dobri poznavalci, tega morda celo ne opazimo, opazimo pa lahko, ko Barbie pred kamero stopi z roza torbico in velikim logotipom, ki je večini dobro poznan.
Brskanja po roza Chanel torbicah v obliki srca so se po filmu povečala za 3950 %.
Viri
Kenton W. (2022). Product Placement: Definition, How It Works, Examples. Investopedia
Tait A. (2023). Let’s not forget the real star of Barbie: shameless product placement. The Guardian.
Haigney S. (2022). Anatomy of a Product Placement. The New York Times.
Bravo T. (2023). With ‘Barbie’ cameo, Birkenstocks are hotter than ever. San Francisco Chronicle.
O izjemnih vremenskih pojavih med 3. in 6. avgustom piše Tim Gregorčič iz Inštituta za zdravje in okolje.
Kako je prišlo do poplav?
Slovenijo so med 3. in 6. avgustom doleteli izredni padavinski dogodki, ki so jim sledile najobsežnejše poplave v novejši zgodovini. Kako je do tega prišlo?
Nad severnim Sredozemljem se je v noči med 3. in 4. avgustom vzpostavilo plitvo ciklonsko območje. Gre za območje nizkega zračnega tlaka, kjer se vetrovi gibajo krožno v nasprotni smeri urinega kazalca. Zaradi njene geografske lege takrat od morja nad Slovenijo pritekajo jugozahodni vetrovi. Situacija v svojem bistvu ni nenavadna, nenavadno pa je obdobje dogodka, saj se tovrstna plitva ciklonska območja praviloma pojavljajo jeseni in pozimi. Tudi obsežnejše poplave se v Sloveniji ponavadi pojavljajo v jesenskem obdobju.
Ne pozabimo, da lahko zaradi podnebnih sprememb na globalni ravni leto 2023 do sedaj obravnavamo kot eno izmed najtoplejših. Na globalni ravni smo izmerili tudi povprečno najtoplejši julij, odkar človek izvaja meteorološke meritve. Posledica tega so bile med drugim tudi nenavadno visoke temperature oceanov in morij, med njimi tudi Sredozemskega. Rezultat je pospešeno izhlapevanje morske vode, ki se v obliki vodne pare zadržuje v zraku.
V času rekordnih poplav so SZ vetrovi z območja Sredozemlja nad Slovenijo prinašali ravno ta topel in izrazito vlažen zrak. Na območju vzpetega površja (alpsko-dinarska pregrada), se je zrak začel dvigovati. Dvigovanje zraka privede do njegovega ohlajanja, pri čemer prihaja tudi do kondenzacije vodne pare. Ob kondenzaciji se v okolje sprošča energija, ki privede do neurij, seveda pa so prisotne tudi padavine. Obsežnih padavin so bila deležna tudi nižja območja SV Slovenije. Zaradi uravnanega reliefa se vlažen in topel zrak ni dvigoval zaradi orografskih pregrad temveč zaradi vdora hladnejših zračnih mas s severnih delov Evrope. Hladnejši zrak je gostejši, zato se podriva pod toplejšega, slednji pa se ponovno dviga in ohlaja.
Kaj pomeni, da gre za petstoletne poplave?
Zaradi izrazito vlažnega zraka je v nekaj urah padla ogromna količina padavin, ki je za sabo pustila velik del države v razdejanju. V nekaterih najvišjih predelih alpsko-dinarske pregrade je v 72 urah padlo tudi več kot 300 l dežja na m2.Govorimo o tako imenovanih petstoletnih poplavah, kar pomeni, da se poplavni dogodki takšnega obsega v povprečju zgodijo enkrat na petsto let. To ne pomeni, da se v prihodnjem letu takšne poplave ne morejo ponoviti. Pri obravnavanju definicije dogodkov s povratno dobo petsto let je potrebno zavedanje, da so ta povprečja veljala za pretekle podnebne razmere, ko so bile letne in kumulativne emisije toplogrednih plinov bistveno manjše, podnebje pa s tem stabilnejše, čeprav nikoli zares stabilno. Sprejeti moramo torej dejstvo, da ne vemo, kakšne so povratne dobe poplavnih dogodkov v podnebju 2.0, vemo pa, da je verjetnost za ponovitev večja kot pred dvajsetimi leti in bistveno večja kot pred petdesetimi leti.
Kam naprej?
Naša kolektivna dolžnost je, da učinkovito in ambiciozno pristopimo do vzporednega blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje. Na področju blaženja je bistveno omejevanje izpustov toplogrednih plinov, ki so gonilna sila intenzifikacije ekstremnih vremenskih pojavov in njihove pogostejše pojavnosti. Na področju prilagajanja na podnebne spremembe je v kontekstu prilagajanja na pogostejše in obsežnejše poplavne dogodke nujna varna gradnja objektov izven poplavnih območij. Ko bo čustveni odnos družbe do avgustovskih dogodkov zmernejši in bo več prostora za trezen razmislek, bomo morali priznati, da je bil prevelik delež domov poplavljen zaradi nespametne gradnje in ne zaradi pomanjkljivih preventivnih sistemskih ukrepov. Količine padavinske vode so bile namreč tako izjemne, da se družba na njih s poskusi krotenja narave ne more pripraviti. Morali bomo preprosto priznati, da smo na točki, ko bomo morali ukrotiti predvsem lastne apetite. Kdo je močnejši – narava ali človek, je (ponovno) postalo jasno.
O energijskih pijačah in njihovem vplivu na možgane piše članica Mladinske zveze Brez izgovora Slovenija Ada Cerjak.
Vpliv energijskih pijač na možgane
V današnjem hitrem svetu se veliko ljudi, še posebej mladostnikov, zateka k energijskim pijačam. Te obljubljajo več energije, boljšo koncentracijo in budnost. A kaj v resnici vsebujejo in kako vplivajo na naše možgane in zdravje?
Energijske pijače so postale priljubljen način za premagovanje utrujenosti. Posebej priljubljene so med mladimi, ki so tudi glavna tarča oglaševalskih kampanj za te pijače. A strokovnjaki svarijo: velike količine kofeina, ki ga vsebujejo, lahko vplivajo na naše srce in druge telesne sisteme. Neželeni učinki, ki so jih dokumentirali zdravstveni organi, vključujejo težave s srcem, kot so hitro bitje srca, ter nevrološke težave, kot so tresenje.
Kaj vsebujejo energijske pijače?
Pogosto vsebujejo več kofeina kot druge sladkane pijače. Na primer, skodelica kave ima približno 96 mg kofeina, medtem ko ima Redbull med 75-80 mg kofeina. A kofein ni edini razlog za skrb. Nekatere pijače, kot je Monster, vsebujejo ogromne količine sladkorja – kar 54 gramov! To je skoraj 13,5 čajnih žličk. Prekomerno uživanje sladkorja lahko vodi v zdravstvene težave, kot so visoka raven sladkorja v krvi in povezane bolezni. Mnogi mladi mešajo energijske pijače z alkoholom. Tudi to je zaskrbljujoče, saj kofein “maskira” učinke alkohola. Posledica? Morda se ne bomo počutili tako omamljeni, kot bi sicer, kar lahko vodi v prekomerno pitje.
Kako energijske pijače vplivajo na možgane?
Študije kažejo, da lahko prekomerno pitje energijskih pijač vpliva na naše možgane. Poveča lahko tveganje za inzulinsko rezistenco, kar je stanje, ko celice telesa ne reagirajo pravilno na inzulin. To lahko vodi do sladkorne bolezni tipa 2. Za možgane je to pomembno, saj inzulin vpliva na naš apetit in kognitivne funkcije. Napake v delovanju inzulina v možganih lahko pripeljejo do bolezni, kot je demenca. Poleg tega preveč sladkorja v krvi lahko vpliva na raven serotonina v možganih. Te kemikalije običajno pozitivno vplivajo na živčne celice in delovanje možganov, vendar pa preveč serotonina povzroči nasprotni učinek. To lahko privede do poškodbe možganskih celic, poškodbe živcev in vnetja v možganih, kar vse prispeva k težavam s kognicijo, kot so izguba spomina, zmedenost in »možganske megle«.
Energijske pijače morda obljubljajo hiter zagon energije, vendar je treba biti previden. Učinki na zdravje in možgane so lahko dolgoročni in škodljivi. Preden naslednjič posežeš po energijski pijači, razmisli o vseh možnih posledicah.
Tržnost in Prime
Leta 2020 sta dva priljubljena YouTuberja, Logan Paul in KSI, lansirala energijsko pijačo Prime, ki je hitro postala senzacija med oboževalci in širšo javnostjo. Njena priljubljenost je bila deloma posledica edinstvenega dizajna pakiranja, ki vključuje živahne barve, krepko tipografijo in ikonične podobe, kot je logotip strela. Pijača je uspela pritegniti zlasti mlajše potrošnike. Paul in KSI sta izkoristila svojo popularnost za promocijo Prime, s tem ko sta ustvarjala zabavne in privlačne vsebine, ki so predstavljale okuse in prednosti pijače. To je vključevalo sodelovanje z drugimi influencerji in uporabo svojih osebnih znamk za utrjevanje podobe “kulske” pijače. Do leta 2022 so Paul, KSI in njihov partner, Congo Brands, z blagovno znamko zaslužili 250 milijonov dolarjev. Vendar pa ni šlo vse gladko. Prime vsebuje visoko raven kofeina, 200 mg na porcijo, kar presega priporočeni dnevni odmerek za mladostnike, ki ga določa FDA. Ta visoka vsebnost kofeina je zbudila skrb glede učinkov pijače na mlajše potrošnike. Starši so izrazili skrb zaradi pomanjkanja ozaveščenosti o pijači, ki se je hitro razširila preko družbenih omrežij in sveta vplivnežev. Inšpekcija Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je zaradi pritožb izvedla pregled energijske pijače Prime. Odkrili so, da sta na trgu dve različni formulaciji pijače, od katerih ena vsebuje L-teanin. Ta sestavina v EU ni dovoljena v brezalkoholnih pijačah, zaradi česar je bila ta različica pijače umaknjena s trga. Prime je s svojimi sladkimi okusi in barvito embalažo postavil nove standarde v industriji energijskih pijač, a hkrati sprožil pomembna vprašanja o tržnih strategijah in varnosti izdelkov, usmerjenih na mlade potrošnike.
Nekateri športniki trpijo zaradi nezdrave odvisnosti od telovadbe. Ta se lahko pojavi iz različnih razlogov, vključno s težavami s samopodobo, izogibanjem drugih vidikov življenja ter občutka zasvojenosti s fiziološkimi spremembami, ki jih povzroča telovadba.
Zasvojeni s športom pogosto uporabljajo ekstremne treninge kot način za porabo kalorij ter vzdrževanje in izgubo telesne teže. Svoje vedenje pogosto opravičujejo s prepričanjem, da resen športnik nikoli ne more športati preveč ali predolgo.
Neugodje, bolečina ali celo poškodba ne bodo odvrnili zasvojenega od vadbe. Skoraj vsi, ki so zasvojeni s športom, trpijo zaradi pretreniranosti. Pogosto se spopadajo z mišičnimi napori, bolečinami, stresnimi zlomi in drugimi kroničnimi poškodbami zaradi preobremenitve (npr. tendinitis).
Ko so soočeni z vprašanjem prekomerne telovadbe, pogosto odgovarjajo, da bi njihova športna uspešnost trpela, če ne bi tako pogosto trenirali. Prav tako se pogosto oklepajo napačnega prepričanja, da bi že najmanjši premor od treninga pomenil povečanje telesne teže in ne bi več mogli tekmovati na enakem nivoju.
V nekaterih primerih je zasvojenost s športom lahko posledica motenj hranjenja. Vadba je uporabljena kot način nadzora nad telesno težo ali način za izgubo telesne teže.
Zasvojenost s športom vs. Užitek
Obstajajo razlike med zasvojenostjo s športom in užitkom v telovadbe. Samo zato, ker nekdo telovadi, še ne pomeni, da je zasvojen.
Študija, objavljena v International Journal of Environmental Research and Public Health, določa naslednje dejavnike, ki se pojavljajo ob zasvojenosti s športom:
Toleranca: Čutiš potrebo, da povečaš količino telovadbe, da bi lahko dosegli enak občutek kot nekoč.
Odtegnitev: Če ne telovadiš, izkusiš neprijetne stranske učinke, kot so tesnoba, razdražljivost, nemirnost in motnje spanja.
Pomanjkanje nadzora: Ne moreš zmanjšati količine telovadbe ali prenehati z njo.
Sprememba namere: Vedno znova treniraš več, kot si sprva načrtoval.
Čas: Veliko časa misliš o telovadbi, jo načrtuješ, se nanjo pripravljaš, jo izvajaš in okrevaš po njej. To moti druge vidike tvojega življenja, kot so socialno življenje, odnosi, delo in drugi hobiji.
Vztrajanje: Vztrajaš pri športu, čeprav se zavedaš, da ti povzroča telesne in psihične težave, pa tudi težave v odnosih.
Dodatni opozorilni znaki
Ta vedenja nakazujejo, da je tvoje ukvarjanje s športom zasvojenost ali pa si v nevarnosti, da to postane:
Doživljaš simptome pretreniranosti.
Siliš se k telovadbi, tudi ko se ne počutiš dobro.
Redko telovadiš za zabavo.
Vsakič, ko telovadiš, delaš tako hitro in močno, kot zmoreš. .
Če izpustiš vadbo, občutiš stres in anksioznost.
Izpuščaš družinske obveznosti, ker moraš telovaditi.
Računaš koliko moraš telovaditi glede na to, koliko poješ.
Raje bi telovadil, kot preživljal čas s prijatelji.
Ne moraš se sprostiti, ker misliš o tem, da ne porabljaš kalorij.
Skrbi te, da se boš zredil, če za en dan ne telovadiš.
Kompulzivno treniranje je enako nevarno kot omejevanje hrane, prenajedanje in čiščenje ter uporaba tablet za hujšanje in odvajal. Vodi lahko v motnje hranjenja, vključno z anoreksijo in bulimijo, ter do številnih resnih fizičnih zapletov, vključno z odpovedjo ledvic, srčnim napadom in smrtjo.
Podobnosti z odvisnostjo od drog
Zasvojenost s športom lahko povzroči vedenja, ki so podobna tistim, ki se pojavljajo ob odvisnosti od drog. Športnik v telovadbi ne najde več užitka, ampak se počuti, kot da je ta nujna. Ne gre več za izbiro, postane obveznost.
Čeprav lahko telovadba zagotovi začasno dobro počutje in občutje evforije, potrebuje športnik vedno več telovadbe, da doseže ta občutek. Če mora izpustiti trening, bo občutil krivdo in tesnobo, podobni odtegnitvenim sindromom.
Čeprav nekateri raziskovalci poročajo, da prekomerna vadba povzroča izločanje endorfinov v telesu (hormonov, ki jih izloča hipofiza in ki preprečujejo bolečino, zmanjšujejo tesnobo in ustvarjajo občutke evforije), še niso enotni o tem, ali je mogoče biti fiziološko zasvojen s telovadbo. Endorfini so po kemični strukturi podobni morfiju, zato ni nemogoče, da bi bili zasvojljivi.
Za mnoge športnike se zdi, da je kompulziven trening psihološko zasvojljiv. Takšni športniki poročajo, da zmanjšanje količine vadbe pogosto povzroči epizode hude depresije.
O digitalizaciji piše članica Mladinske zveze Brez izgovora Slovenija Mia Zupančič.
Kaj je digitalizacija?
Digitalizacija je izraz, ki opisuje zelo obsežno področje. Začne se lahko z branjem časopisov na internetu in se ne konča z uporabo pametnih avtomobilov ali televizorjev. Digitalizacija pomeni sprejemanje ali povečanje uporabe digitalne tehnologije s strani organizacij, industrije, držav, ipd. In se tako navezuje na več področij vsakodnevnega življenja.
Digitalizacija v vsakdanjem življenju
Od začetka 21. stoletja so na naše življenje vse bolj vplivale različne tehnološke inovacije. Ustavite se za trenutek in preverite, koliko zaslonov vidite okrog sebe. Vse te naprave so začele vplivati na različna področja našega življenja in res je, da so nam marsikaj olajšale, po drugi strani pa so nas začele tudi obremenjevati. Raziskave so pokazale, da je vključitev inovacij v delovno okolje pripomogla k 84-% povečanju dobičkonosnosti podjetij od 70. let 19. stoletja naprej. K temu je v največji meri pripomogla široka uporaba interneta, elektronske pošte in mobilnih telefonov.
Ljudje s temi pripomočki postajamo vedno produktivnejši, kar je za podjetja pozitivna sprememba, za delavce pa lahko postane tudi obremenjujoče. Seveda pa tehnologija ni prisotna le na delovnem mestu, ampak tudi v naših zasebnih življenjih, saj imamo v lasti vedno več različnih pametnih naprav. Težko rečemo, da se po koncu obveznosti, kot sta šola ali služba, zares odklopimo, saj se takrat šele zares priklopimo na množico naprav, ki nam krajšajo prosti čas. Na ta način vsakodnevno prejmemo ogromno količino informacij.
Za občutek nekaj statističnih podatkov:
Vsak dan je ustvarjenih 2,5 kvintilijona bajtov podatkov. Če bi vse te podatke naložili na Blu-Ray diske, bi jih potrebovali 10 milijonov. Če bi toliko diskov zložili na kup, bi bili visoki kot dva Eifflova stolpa skupaj.
404.444 uporabnikov vsako minuto gleda Netflix.
Na YouTube uporabniki naložijo 300 ur videoposnetkov na minuto.
Vsako sekundo je poslanih 3.026.626 e-poštnih sporočil.
Uporabniki Tinderja vsako minuto 990.000-krat podrsajo po zaslonu (v levo ali desno, odvisno od preferenc uporabnika).
Znanstveniki so ugotovili, da povprečen človek v današnjem svetu prejme 74 GB informacij na dan (prek televizije, interneta, oglasnih plakatov ipd.). Pred samo 500 leti bi visoko izobražen človek 74 GB informacij prejel v celotnem življenju!
Ti podatki kažejo na to, da ni čudno, da nas novodobna tehnologija v vsakodnevnem življenju tudi obremenjuje. Glede na to, da se omenjene številke vsako leto še zvišujejo, bo v prihodnosti verjetno prišlo do preloma, ko bo potrebno na tem področju nekaj spremeniti.
Prednosti in slabosti digitalizacije v vsakodnevnem življenju
Seveda pa nam digitalizacija prinaša veliko dobrega in upravičeno si življenja brez digitalne tehnologije skorajda ne moremo predstavljati, saj nam je marsikaj omogočila ali olajšala. Nekaj področij, na katerih je digitalizacija prinesla opazne prednosti:
Socialna povezanost – s pomočjo digitalne tehnologije smo lažje povezani s prijatelji in družino, ne glede na to, kje se nahajamo. Lažje delamo na daljavo in smo kljub temu povezani s sodelavci. Velik del digitalne tehnologije je bil ustvarjen z namenom povezovanja, kot npr. družbena omrežja.
Hitrost komunikacije – internet z izboljševanjem tehnologije postaja vedno hitrejši, kar omogoča prenos večje količine informacij v krajšem času, tradicionalni načini komunikacije pa za to potrebujejo mnogo več časa.
Priložnosti za učenje – prek interneta lahko enostavno in hitro dostopamo do ogromne količine novih informacij in tako pridobivamo znanje, enostavnejša komunikacija pa prinaša tudi povezovanje s strokovnjaki, do katerih ljudje v preteklosti zaradi fizične razdalje niso imeli dostopa.
Avtomatizacija– veliko naprav danes uporablja digitalno tehnologijo, nekatere pa niti ne potrebujejo človeka, ki jih upravlja. To pomeni, da so delavci razbremenjeni in lahko opravljajo manj ponavljajoče se in bolj zanimive delovne naloge, prav tako pa pametne naprave omogočajo standardizacijo in hitrejše opravljanje dela. Prav tako se je na ta način omogočilo manj posredništva, saj lahko posamezniki mnogo opravil opravijo sami, brez pomoči delavcev.
Seveda pa poleg prednosti obstajajo tudi slabosti digitalizacije, ki jih je ravno toliko kot prednosti (če ne včasih še več):
Varnost podatkov– digitalna tehnologija omogoča shranjevanje velikih količin informacij, med katere sodijo tudi osebni podatki o ljudeh, organizacijah ipd., za katere je zelo pomembno, da se jih shranjuje varno, vdor vanje pa lahko prinese veliko težav.
Pomisleki glede zasebnosti – vse težje je ohranjati zasebno življenje zares zasebno, saj je na spletu dostopnih veliko informacij o nas, tudi takšnih, ki jih objavljajo druge organizacije ali posamezniki, ne mi sami.
Težave s socialnimi stiki –ljudje se z drugimi vedno pogosteje povezujejo prek digitalne tehnologije, ne v živo, raziskave pa so pokazale, da še posebej mladi raje uporabljajo družbena omrežja kot pa pogovore v živo. Vse to ima na nas negativne vplive, ki pa jih znanstveniki šele raziskujejo in tako ne moremo vedeti, kakšne dolgoročne posledice to prinaša.
Delovna preobremenitev – zaradi nenehne dosegljivosti prek digitalne tehnologije ljudje redko v celoti niso dosegljivi za sodelavce ali nadrejene, kar veča njihovo obremenjenost, zaradi povečane produktivnosti, ki jo prinaša digitalna tehnologija, pa se od delavcev pričakuje vedno več.
Manipulacija z digitalnimi mediji in lažne informacije – zaradi enostavnega urejanja podatkov in informacij, med katere sodijo tudi fotografije in videoposnetki, je težko prepoznati, katere informacije so resnične in katere ne, kar je lahko nevarno orodje za manipulacijo množic.
Plagiatorstvo in avtorske pravice– zaradi lažjega podvajanja informacij, velike količline informacij, dostopnih na spletu, in razširjenosti spleta je kopije in plagiate vedno težje odkriti, kar vpliva na ustvarjalce vsebin, ki niso prepoznani kot avtorji, pa tudi učence, ki zaradi kopiranja tujih del pridobijo manj znanja..
Zasvojenost– v današnjem času je zasvojenost z novodobno tehnologijo zaradi večje dostopnosti vedno pogostejša.
Vse prednosti in slabosti kažejo na to, da je digitalna tehnologija lahko dvorezen meč, če je ne uporabljamo zavestno in o njej kritično razmišljamo. Seveda je pred nami prihodnost, katere pomemben del bo tehnologija in se ji ne bomo mogli izogniti, a pomembno je tudi, da se zavedamo, da ne prinaša le dobrih posledic, temveč tudi negotove ali celo negativne. Vsak posameznik mora biti pozoren, da tehnologijo uporablja z glavno in na zdrav način, seveda pa brez sistemskih ukrepov in sprememb v družbi ne bo šlo.
Lepotna industrija, ki med drugim vključuje kozmetično, dietno, fitnes, modno industrijo in industrijo lepotne kirurgije, v svojem bistvu deluje enako kot vsaka druga industrija. Njen namen je ustvarjati in povečevati dobiček, za kar je potrebno ustvariti, predvsem pa ohranjati trg, na katerem se njeni izdelki in storitve prodajajo.
Lepotni ideal je trdno zasidran v družbi in čeprav bi nas industrija rada prepričala, da je to nekaj univerzalnega, nas samo hiter pogled preko različnih kultur in krajši skok v zgodovino spomni, da je lepotni ideal praktično nekaj živega, saj se konstantno spreminja in razvija. Samo pomislimo na grške in rimske kipe boginj in bogov, na akte v času renesanse, umetnikov, kot je npr. Rubens, itd.
Eden glavnih akterjev na področju širjenja lepotnega ideala so gotovo mediji. Na vsakem koraku nam prikazujejo idealne podobe oseb, ki naj bi si jih vzeli kot vzor pri oblikovanju našega telesa in izgleda. Moderna zahodna družba promovira individualizem na vseh področjih. Mediji in industrija, ki stoji za njimi, nas prepričujejo, da skozi oblačila, ličila, frizuro in izgled v splošnem razkazujemo svojo unikatnost in individualnost, pa vendar ko pogledamo podobe, ki jih prikazujejo skozi slike in videe, kaj hitro pridemo do zaključka, da so si zelo podobne.
Malo podrobnejši vpogled v spreminjanje lepotnega ideala skozi čas in kulture pa nam razkrije še eno od njegovih značilnosti, in sicer, da ga je vedno težje dosegati. Če se je atletsko postavo osemdesetih še dalo dosegati z zdravo prehrano in aerobiko, se je danes za doseganje lepotnega ideala velikokrat potrebno posluževati tudi ekstremnih, predvsem pa nezdravih prijemov. Pregled stanja v Združenih državah Amerike npr. kaže, da velika večina žensk sploh nima ustrezne genetike, da bi lahko njihovo telo ustrezalo trenutnemu lepotnemu idealu. Poleg tega povprečna telesna teža v populaciji v zadnjih desetletjih narašča, s čimer so posameznice vedno bolj oddaljene od lepotnega ideala. Zaradi vedno večjega razkoraka med realnim in želenim, idealnim stanjem je tudi vedno več nezadovoljstva med posamezniki. Nedoseganje lepotnega ideala lahko namreč v posamezniku poleg nezadovoljstva sproži občutke neustreznosti, krivde, žalosti in tudi potrebo po spreminjanju telesa in izgleda. Kar pa je voda na mlin lepotni industriji, ki nam na vsakem koraku ponuja izdelke in storitve, ki naj bi nas po kar najkrajši poti in z malo truda pripeljali do rezultatov ter doseganja lepotnega ideala. Bolj kot smo nezadovoljni s svojim telesom in splošnim izgledom, večja je lahko ponudba lepotne industrije, da bi to nezadovoljstvo (vsaj v teoriji) zmanjšali.
Tako se postavlja vprašanje, kako se lahko upremo delovanju lepotne industrije, predvsem pa, kako lahko poskrbimo, da se bomo v svojem telesu počutili zadovoljne?
V znanju je moč! Poučimo se o trikih lepotne industrije in medijske promocije lepotnega ideala. Podobe, ki nam jih prikazujejo mediji, so izkrivljene. Kakšni so načini, kako mediji manipulirajo s slikami, videi, ki nam jih prikazujejo (pomisli na retuširanje, filtre na družbenih omrežjih – in tudi v živo)?
Pomembno je, da se zavedamo svojih močnih točk. Prosi ljudi, ki te imajo radi in te cenijo, da ti zaupajo, kaj je tisto, kar na tebi najbolj občudujejo. Zapiši si njihove odgovore in jih hrani za morebitne trenutke nesigurnosti.
Ko čutiš potrebo po spreminjanju in prilagajanju svojega telesa in izgleda, se vprašaj, komu vse koristi, da se ne počutiš dobro v lastni koži? Boš nakup res opravil zaradi sebe ali zato, ker ti nekdo sporoča, da ne ustrezaš družbeno sprejetim idealom?
O etičnem in trajnostnem nakupovanju piše članica Mladinske zveze Brez izgovora Slovenija Dagmar Nared.
Modna industrija je kruta. Ustvarja idejo, da moramo imeti v svoji omari zadnje najnovejše kose. Spodbuja nas, da kupujemo na veliko. Spodbuja nas, da se spozabimo in kupimo tudi tiste izdelke, ki nam mogoče pravzaprav niso tako zelo všeč. Ob vsem tem modni velikani, kot so H&M, Zara, Mango in drugi, kopičijo dobičke. Onesnažujejo okolje in izkoriščajo svojo delovno silo.
Čeprav se mnogi zavedamo te krutosti, je nekoliko težje prenehati z nakupovanjem v takšnih trgovinah. Obleke pomagajo pri izražanju samega sebe in to sploh ni slaba stvar. Nekaterim tudi pomagajo pri samozavesti. Tudi to ni slaba stvar. Zato moramo ugotoviti, kako se lahko še naprej izražamo preko oblek, ne da bi škodovali okolju in sočloveku.
Triftanje oziroma nakupovanje iz druge roke. V Ljubljani imamo vedno več takšnih trgovin (Pulz, Textile House in Moje Tvoje). Ne samo, da so obleke cenejše, temveč gre tudi za čisto novo izkušnjo nakupovanja. V starejših oblekah iščeš nekaj, kar bi ti bilo všeč. In veš, da takega kosa obleke ne bo imel nihče. Sobota dopoldne, s svojimi prijatelji greš skozi vrsto oblek, za katere veš, da ne škodujejo nikomur. Iščeš barve, ki bi te pritegnile. Tisti vzorec, ki je bil popularen v letu 1995, pa ga danes ne delajo več. Toliko možnosti!
Instagram ali Depop. Če ti ni do sobotnega triftanja s prijatelji, imaš na voljo Depop ali Instagram triftanje. Depop je aplikacija, namenjena prodaji in izmenjavi rabljenih oblek. V Sloveniji to še ni tako razvito, zato lahko uporabiš Instagram. Ogromno Instagram računov ponuja obleke, ki niti niso nujno stare in so del najnovejših trendov. Lahko gre tudi za izmenjavo oblek, s tem ne porabiš nič denarja. Ravno zadnjič sem si kupila Murin plašč, narejen še v Jugoslaviji. Samo za 40 €. Najbolj kvaliteten plašč, kar sem jih kdaj imela. Čisti bingo.
Upcycling. Moj najljubši način etičnega potrošništva – recikliranje starih oblek, toda malo drugače. Veliko oblek je zavrženih. Naj bo to zaradi tega, ker se oblek naveličamo, ali pa zaradi tovarniških napak. Ogromno umetnikov in modnih oblikovalcev je, ki iz starega blaga ustvarijo nove in res čudovite kose. Tudi to najdeš na Instagramu. Pa še podpiraš manjše podjetnike! Lahko pa se tudi sam_a lotiš ustvarjanja in se naučiš nove spretnosti, kot je šivanje ali kvačkanje, in iz svojih starih oblek ustvariš nove.
Trajnostne znamke. Tega pa res ne manjka. Od Lazy Oaf, Ragged Priest, Christy Dawn za vsakdanje obleke, do TALA in Wolfen za šport. Če jih naštejem le nekaj. Vse te znamke niso le trendovske in trajnostne hkrati, pač pa zagotavljajo tudi etične okoliščine v tovarnah. Res je, da so včasih lahko takšne obleke dražje, vendar gre za investicijo v boljši jutri.
Načelo »OMG, JA!«. Ko kupuješ, vzemi domov le tisto, kar kriči: »Ja, to bom nosil_a vsak dan, to je najboljša stvar.« Če ni 100 % najbolj hudo, preprosto ne kupi. Če ne boš nosil_a, potem je to brez zveze. Če se v obleki ne počutiš kot najlepša oseba na svetu, potem tega kosa oblačila ne potrebuješ zares. Saj veš, kako to gre – tistega kosa nikoli zares ne nosiš. Mogoče enkrat ali pa dvakrat.
Oblek ne odvrzi. Če ugotoviš, da ti nekatere obleke preprosto ne ustrezajo več, jih prosim ne odvrzi v smeti. Lahko jih zamenjaš, upcyclaš, podariš prijatelju, prijateljici ali humanitarni organizaciji. Metanje oblek v smeti je ostalo v letu 2010.
Kar nekaj možnosti imaš, če še vedno želiš slediti modi. Še vedno lahko eksperimentiraš in se izražaš preko oblek. Vendar lahko to počneš na etičen in okolju prijazen način. S tem boš spremenil_a tudi povpraševanje. H&M ne bo mogel več izkoriščati ljudi, če se mu kupci odrečejo. Zato se odreči slabim stvarem in pojdi le pozitivnim naproti. V lepih oblekah.
Prispevek o mikroplastiki sta pripravila člana Mladinske zveze Brez izgovora Slovenija Leja Mikuž in Lukas Martinjaš.
Mikroplastika je v našem življenju prisotna že od samega začetka, že od takrat kot se je na trgu pojavila plastika, ampak zavedanje o tem se je začelo relativno pozno. Vpliv na okolje in njeno razširjenost raziskovalci raziskujejo šele v zadnjih letih. Povod za raziskovanje očem skrite plastike pa je bil ravno izginjanje oz. ohranjanje velikosti velikih območij plastike na oceanih.
Mikroplastika se pojavlja v vse večjem obsegu okrog nas in se vrača nazaj k nam v obliki izdelkov, ki jih uporabljamo in celo uživamo. Ko se ozremo okoli sebe, imamo pred očmi takoj več deset plastičnih predmetov. Toda, ali se kdaj vprašamo, kaj se bo z vsemi kosi plastike zgodilo čez nekaj let, predvsem s tistimi, ki ne bodo pripotovali do predelovalnice plastike?
Plaže, oblačila, ustekleničena voda, ribe, zrak in med imajo eno skupno stvar. Vsaka vsebuje mikroplastiko. Ampak kaj pravzaprav je mikroplastika? – Mikroplastika so majhni delci plastičnih materialov, ki so običajno manjši od petih milimetrov.Sestavljeni so iz zmesi polimerov in funkcionalnih dodatkov, ki lahko vsebujejo ostanke nečistoč. Glede na njihov izvor so razdeljeni v dve glavni kategoriji:
Primarna mikroplastika ( v okolje pride neposredno v obliki majhnih delcev – nastaja predvsem pri pranju sintetičnih oblačil, površinski obrabi pnevmatik zaradi vožnje, uporabi proizvodov za osebno nego, kamor je namerno dodana, kot na primer mikrozrna v kremah za piling obraza).
Sekundarna mikroplastika (nastaja pri razgradnji večjih plastičnih predmetov, kot so plastične vrečke, plastenke ali ribiške mreže).
O mikroplastiki smo se pogovarjali z doc. dr. Janjo Vidmar, ki je zaposlena na Institutu Jožefa Stefana, na Odseku za znanosti o okolju.
Kdaj smo pravzaprav začeli z uporabo plastike in zakaj smo jo začeli uporabljat?
Plastika, to je polimerni material sintetiziran iz fosilnih goriv, se je začela pojavljati že v 19. stoletju, njena uporaba pa eksponentno narašča od sredine prejšnjega stoletja. Proizvodnja plastika je narasla z 2,3 milijona ton v letu 1950 na 359 milijonov ton v letu 2018 in se pričakuje, da se bo do leta 2050 še podvojila. Plastika je predvsem zaradi sposobnosti, da se zlahka oblikuje s pomočjo toplote in tlaka (t.i. plastičnosti), na mnogih področjih omogočila razvoj tehnologij in uporabnih produktov, brez katerih si modernega sveta ne moremo več predstavljati. Ostale lastnosti, ki plastiko odlikujejo pred ostalimi materiali, so vsestranska funkcionalnost, trpežnost in inertnost, nizka gostota in nizka električna prevodnost, enostavna uporaba, hitra in poceni proizvodnja, ter posledično nizka cena.
Katera industrija je na področju mikroplastike največji onesnaževalec?
Zaradi prej omenjenih lastnosti se plastika uporablja za izdelavo velikega števila izdelkov za vsakdanjo rabo. Industrija, ki proizvede daleč največ plastičnih odpadkov in posledično mikroplastike, je proizvodnja embalaže, sledijo ji tekstilna industrija, gradbeništvo, transport, avtomobilska industrija, proizvodnja električne in elektronske opreme, medicinskih pripomočkov, ter kmetijstvo.
Kaj mislite, da je največji problem mikroplastike?
Povečana uporaba in proizvodnja plastike ter njeno neustrezno odlaganje v okolje so privedli do povečanega izpusta in kopičenja plastike v okolju, kjer se le-ta razgrajuje v delce manjših velikosti, znanih kot mikroplastika. Mikroplastika je vsak polimeren delec pravilne ali nepravilne oblike v velikosti od 1 μm do 5 mm, ki nastane zaradi nenehnega preperevanja večjih plastičnih delcev v vedno manjše delce pod vplivom različnih vremenskih procesov, kot so sončno sevanje, mehanske sile in mikrobne delovanje.
Onesnaževanje okolja z mikroplastiko vzbuja skrb zaradi njene dolgotrajne obstojnosti in njenih morebitnih škodljivih učinkov. Zaradi edinstvenih lastnosti, povezanih z njihovo majhnostjo, imajo delci mikroplastike povečano sposobnost prehajanja bioloških ovir, prodiranja v tkiva in kopičenja v organih. Njihova toksičnost se povečuje z manjšanjem velikosti delcev, kar vzbuja nadaljnje pomisleke glede majhne mikroplastike ter nanoplastike (to so plastični delci, manjši od 1 μm). Strupenost mikroplastike je povezana tudi z morebitnim sproščanjem strupenih snovi, ki izvirajo bodisi iz kemikalij, dodanih plastiki, bodisi iz okoljskih onesnažil, ki se vežejo na površino mikroplastike.
Kakšne vplive ima na okolje, biodiverziteto in navsezadnje na človeka?
Mikroplastika ima različne škodljive vplive na ekosisteme, organizme in ljudi. Študije so pokazale negativne učinke mikroplastike na rast bakterij, alg in v zemlji živečih organizmov. Poročajo tudi o motnjah endokrinega sistema in drugih mutagenih in toksičnih učinkih, ki jih povzročajo različni kemijski aditivi v plastiki na morsko okolje in organizme. Vodni organizmi lahko po zaužitju mikroplastiko kopičijo v organih in celicah, kjer le-ta povzroča oksidativni stres, zaviranje rasti, poveča umrljivost, vpliva na spremembe vedenja, hranjenja in presnove, nevrotoksikološke spremembe in transgeneracijske učinke. Poleg tega lahko prisotnost mikroplastike v okolju vpliva tudi na same habitate, na njihove biofizikalne in kemične lastnosti ter kroženje hranil, ter s tem posledično na raznolikost in aktivnost mikrobnih skupnosti.
Tudi ljudje smo izpostavljeni mikroplastiki, predvsem preko vdihovanja plastičnih delcev iz zraka ter zaužitja kontaminirane hrane in pijače. Znanja o tem, kako mikroplastika vpliva na zdravje ljudi, je še vedno malo. Vedno več raziskav pa nakazuje na to, da lahko delci mikroplastike negativno vplivajo na nevrološki, reproduktivni, imunski in druge sisteme. Študije na celičnih kulturah so pokazale škodljive učinke mikroplastike, kot so imunski odzivi na oksidativni stres, nekroza, apoptoza in vnetje.
Kje vse se mikroplastika skriva, pa se ljudje niti ne zavedajo? Kako se mikroplastiko pravzaprav išče?
Nedavna poročila in študije so pokazale na prisotnost mikroplastike v skoraj vseh okoljskih sistemih; v zraku, tleh, sedimentih, sladkih vodah, oceanih, rastlinah in živalih. Presenetljivo je dejstvo, da so poleg poseljenih območij mikroplastiko našli tudi na najbolj oddaljenih območjih na Zemlji, kot so ledeniki na Antarktiki in Grenlandiji, v globinah oceanov in tudi na najvišji točki sveta, Mount Everestu. Raziskave nakazujejo tudi na to, da je mikroplastika že prisotna v nekaterih živilih in pijačah, kot so morska hrana, morska sol, zelenjava (jabolka, korenje), pitna voda iz plastenk, pivo, med, itd., ter celo v človeškem telesu (vključno s krvjo).
Odkrivanje mikroplastike v okoljskih in bioloških sistemih ter v prehrani običajno vključuje več korakov, in se začne z vzorčenjem, ekstrakcijo mikroplastike iz matrice vzorca (z npr. filtriranjem) oziroma kemijsko/encimsko razgradnjo matrice, po potrebi nadaljuje s pred-koncentriranjem vzorca, ter končno detekcijo. Pri analizah mikroplastike nas najprej zanima, ali je mikroplastika prisotna v vzorcu ali ne. Če je njena prisotnost potrjena, želimo določiti njeno koncentracijo, velikost, obliko delcev in kemijsko strukturo (vrsto polimerov). Ker nobena trenutno razpoložljiva metoda ne more določiti tako širokega spektra lastnosti mikroplastike, je potrebna kombinacija komplementarnih analiznih metod, običajno so to spektroskopske in mikroskopske tehnike ter metode na osnovi masne spektrometrije.
Kaj pa veste o sproščanju kemikalij iz plastičnih delcev v okolje?
Kot že prej omenjeno je lahko toksičnost mikroplastike povezana tudi s potencialnim sproščanjem organskih in anorganskih snovi, ki izvirajo bodisi iz kemikalij, dodanih plastiki, ali okoljskih onesnažil, adsorbiranih na površino mikroplastike.
Med proizvodnim procesom plastične polimere običajno obdelajo z različnimi kemikalijami, ki dajejo plastiki barvo ali prosojnost ali kako drugače izboljšajo njene lastnosti, npr. njihovo odpornost, trdnost, prožnost, negorljivost in funkcionalnost. Najpogostejše kemikalije, ki se uporabljajo v ta namen, so ftalati, bisfenol A, polibromirani difenil etri, policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH) in poliklorirani bifenili (PCB), ter kovine Cd, Pb, Cr, As. Poleg tega lahko mikroplastika zaradi hidrofobne površine zlahka adsorbira druga hidrofobna onesnažila organske ali anorganske narave. Nenehna razgradnja mikroplastike pod vplivom okoljskih dejavnikov vpliva tudi na njihove površinske lastnosti in s tem povečuje število razpoložljivih mest za fizikalno-kemijske interakcije. Ta proces še dodatno pospeši vezavo in prenos strupenih snovi v okolju.
Omenjene kemikalije se lahko sproščajo s površine mikroplastike že v okolju ali šele po vstopu delcev v organizme.
Katero rešitev bi izpostavili kot najbolj učinkovito za zmanjševanje prisotnosti mikroplastike v okolju?
Menim, da obstaja več rešitev, s kombinacijo katerih bi lahko bistveno pripomogli k postopnemu zmanjšanju prisotnosti mikroplastike v okolju.
Najprej bi bilo potrebno omejiti vnos mikroplastike v okolje pri samem viru, kar pomeni, da bi morali zmanjšati uporabe plastike in plastičnih izdelkov v našem vsakdanjem življenju, ponovno uporabljati in reciklirati čim več plastičnih izdelkov, zmanjšati količino deponiranih plastičnih odpadkov ter uporabljati biološko razgradljivo plastiko.
Mikroplastiko, ki je že prisotna v okolju, pa se poleg že obstoječih načinov čiščenja v čistilnih napravah (ki predstavljajo pomemben vir mikroplastike v okolju), lahko odstranjuje tudi s pomočjo naprednejših membranskih tehnologij ali s pomočjo ozona.
Ali lahko obstajajo za prihodnosti bolj optimistične projekcije za rešitve na področju mikroplastike?
Poleg že prej omenjenih rešitev za zmanjševanje okoljskegabremena onesnaženosti s plastiko vidim kot potencialno trajnostno in učinkovito rešitev tudi razgradnjo mikroplastike s pomočjo mikrobov. Različne vrste mikroorganizmov, kot so bakterije, glive in biofilmi, so se izkazale kot učinkovite pri razgradnji različnih spojin, tudi mikroplastike, ki mikroorganizmov služi kot vir ogljika in s tem povečuje njihovo rast. Sistematična uporaba mikrobov tako lahko poveča biološko razgradnjo mikroplastike brez povzročanja škodljivih vplivov na okolje, zaradi česar bi lahko predstavljala obetavno in okolju prijazno strategijo za zmanjšanje onesnaženosti okolja z mikroplastiko.
Foto: Arhiv Janje Vidmar
Vir: European Chemicals Agency, 2020; Evropski parlament, 2018
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
