MANJ TVEGANO PITJE: Mit ali resnica?

  • Ali res obstaja manj tvegano pitje alkohola? Ali alkohol vedno ogroža zdravje?
  • Ali je manj tvegana meja pitja za vse enaka? 

Pitje alkohola je za zdrav življenjski slog mnogokrat odsvetovano. Vsem je jasno, da alkohol v prekomernih količinah nikoli ni blagodejen za naše telo. Toda meja med alkoholom in zdravjem postane bolj zabrisana, če govorimo o enem kozarcu ali dveh. Nekateri ponujajo maksimalno število meric, spet drugi ga povsem odsvetujejo. Torej, kdaj je alkohola preveč? Ali res obstaja t.i. manj tvegano pitje alkohola?

Manj tvegano pitje alkohola pomeni količino vnosa alkoholne pijače, ki na daljši rok ne bo negativno vplivala na naše zdravje. Ker so naša telesa različna, je ta mera za vsakega posameznika različna, zato strokovnjaki za različne demografske skupine predlagajo različne mere. Na primer, odrasli moški lahko spijejo nekoliko več kot ženske, če te niso noseče ali ne dojijo. Določene bolezni prav tako spremenijo mero manj tveganega pitja.

 

 

Vendar pa manj tvegano pitje ne pomeni, da je ta količina alkohola priporočena. Nasprotno, gre zgolj za sprejemljivo količino, ki najverjetneje ne bo poslabšala našega zdravstvenega stanja. Prav tako je potrebno poudariti, da meja manj tveganega pitja ne označuje meje zdravega pitja. 

Zadnje raziskave namreč kažejo, da lahko vsaka kapljica poslabša naše zdravje na dolgi rok. Tudi manjše količine alkohola so bile povezane z manjšanjem sive možganovine, še največ pa v populaciji s previsoko telesno težo. Prav tako naj bi alkohol lahko bil povezan z demenco. Zdravstvene posledice manjših količin alkohola se še najbolj poznajo pri nezdravi populaciji, najstnikih ter nosečnicah, vendar iz tveganja ni izvzet nihče. 

To velja za vse vrste alkoholnih pijač. Velikokrat smo že slišali o mitu kapljice rdečega vina za zdravje, razlog za to pa naj bi bil v visokem številu antioksidantov v rdečem vinu. Vendar tudi to ni res. Raziskovalci so namreč mnenja, da so nekatere raziskave rdeče vino v preteklosti z blagodejnim učinkom povezale zato, ker je bil ta del mediteranske prehrane. Ostali pa opozarjajo, da je na Japonskem, kjer prevladuje pivo, delež srčno-žilnih bolezni še manjši kot v Franciji. Zato zelo težko govorimo o različnih alkoholih in njihovem vplivu na zdravje – zdi se, da so prisotni drugi, še neodkriti dejavniki. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da mora biti vsaka alkoholna pijača zaužita v najmanjših količinah, še najbolje v ničnih. Če želimo povišati vnos antioksidantov, lahko najdemo manj tvegan vir, ki ni rdeče vino.

Za mlajše od 21. leta je uživanje alkohola povsem odsvetovan. Alkohol lahko na še razvijajoče možgane negativno vpliva tudi v najmanjših merah. Mera manj tveganega pitja je zato povsem drugačna za mlajšo populacijo, v primerjavi s preostalo. Prav tako se meja manj tveganega pitja spremeni za voznike prevoznih sredstev. Alkohol takrat ni priporočljiv, tudi v najmanjših merah ne.

Čeprav obstaja medicinsko-podkrepljena meja za manj tvegano pitje, je ta meja le priporočena, ne pa sprejemljiva. Za dolgo, zdravo življenje je bolje, da sploh ne govorimo o tveganju – najmanj tvegamo, če se alkohola povsem izognemo. 

 

KAJ PRAVZAPRAV JE MOKRA KULTURA?

  • Kakšna je razlika med mokrimi in suhimi kulturami? 
  • Kaj so razlogi zanjo in kako dosežemo spremembe?

V času večjih praznovanj javno-zdravstvene organizacije vedno znova opozarjajo na prekomerno pitje, ki se lahko slabo končajo, tudi s smrtjo. V začetku novega šolskega leta smo priča množičnem opijanju mladih, ko nekateri pristanejo celo na urgenci. Toda to ni težava zgolj mladih – v celotni slovenski populaciji je le 5 % takih, ki ni nikoli spila alkoholne pijače, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Vsaki peti moški in vsaka petindvajseta ženska je bila od alkohola verjetno odvisna. Na leto povprečni Slovenec spije 11,1 litrov na leto, medtem ko je svetovno povprečje 6,2 litrov. Naše pitne navade nas ponesejo med sam vrh v Evropi in na svetu. V Sloveniji imamo mokro kulturo.

Mokra kultura pomeni, da je pitje alkohola v družbi normalizirana. Ni nenavadno, če so ob druženju s prijatelji vedno prisotne konzerve piva, ob kosilu kozarci vina, ob praznovanjih pa prekomerno pitje. Vsakdanje življenje že skorajda samoumevno spremlja alkohol, kot tudi večja praznovanja, kjer je čezmernost in hoja po tankih mejah sprejemljiva. Spregledani pa so podatki, da vsakodnevno zaradi alkohola umreta dva človeka, zaradi alkoholiziranih voznikov pa vsakoletno umre okoli 75 ljudi. Pitje se vidi kot nekaj veselega, pozitivnega, sproščujočega, mladi pa lahko preko alkohola iščejo svojo identiteto, se upirajo, postajajo del odraslega življenja. Vse to je del mokre kulture.

Kako smo prišli do te točke? NIJZ piše, da je Slovenija kultura, v kateri je alkohol že tradicionalno prisoten, predvsem zaradi njene vinorodne zemlje. Medtem ko morda vloga tradicije igra svojo vlogo, predvsem pri začetkih mokre kulture, ne smemo pozabiti na efektivne državne alkoholne politike, ki lahko zmanjšajo vnos alkohola, prekomerno pitje ter negativne posledice alkohola. Manko alkoholnih politik tako vodi v ohranjanje alkohola, ali celo alkoholizma, kot nekaj normalnega. Mladi s tem še vedno spodbujajo drug drugega k pitju, alkohol še vedno ostaja ključni povezovalni člen, norma, ali celo družbena in vrstniška prisila.

Ljudje, ki živijo v suhi kulturi, na splošno drugače razmišljajo o alkoholu. V primerjavi z mokro kulturo, se posamezniki v suhi kulturi običajno zavedajo lastne odgovornosti in negativnih zdravstvenih posledic. Nasprotno pa posamezniki v mokri kulturi alkohol dojemajo širše, za večino je to domena prijateljev, identitete, lastna odgovornost je le redko izpostavljena. Alkoholne politike bi skupaj z omejevanjem dostopa, boljšim nadzorom prometa, morali nasloviti tudi kulturo in družbo samo, kajti ta sama ustvarja iluzijo alkohola kot nečesa zabavnega in dovoljenega. 

V Sloveniji torej živimo v mokri kulturi, ki alkohol uprizarja kot nekaj povsem normalnega. Brez učinkovitih alkoholnih politik in intervencij, ki bodo tovrstno percepcijo alkohola naslovile tudi iz širšega konteksta, se mokre kulture ne bomo znebili. S tem pa bomo ohranjali brezbrižno vedenje do alkohola in še naprej pozabljali na negativne zdravstvene učinke. 

Predlog novele Kazenskega zakonika je bil neprimeren tudi z vidika varovanja javnega zdravja

Novembra 2021 je skupina poslancev in poslank s prvopodpisanim Zmagom Jelinčičem Plementitim predlagala spremembe kazenskega zakonika (KZ-1). Dvome o pravni ustreznosti predloga novele je izrazila vsa relevantna stroka, prav tako je bila sila vprašljiva izbira skrajšanega postopka, saj skrajšani postopek krni možnost javne razprave o predlogu. Vse to vpliva na že tako nizko zaupanje javnosti v Državni zbor, smo januarja 2022 opozorili v Transparency International Slovenia (TI Slovenia).

Ob spornosti izbire samega postopka sprejemanja zakona, smo problematizirali tudi to, da je po naši oceni predlog kršil znaten del določil Resolucije o normativni dejavnosti.[1] Obrazložitev predloga je bila pomanjkljiva, neustrezna in mestoma nekoherentna. Izpostavili smo popolno odsotnost presoje posledic predloga.

Po predlogu naj kazenski pregon ne bi bil več mogoč po poteku dveh let od izvedbe prvega preiskovalnega dejanja, ki ga opravijo policisti na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika pred pričetkom kazenskega postopka; oziroma pregon ne bi bil več dovoljen, če je državni tožilec vložil zahtevo za preiskavo in je od izvedbe prvega preiskovalnega dejanja preteklo deset let, kar predstavlja znaten odmik od trenutno veljavnih zastaralnih rokov, ki so določeni v 90. čl. KZ-1.[2]

Če poenostavimo: to pomeni, da po poteku predlaganih rokov, osumljenca oziroma obtoženca ne bi bilo več mogoče kazensko preganjati. Predlagane spremembe so bile še posebej težavne v primeru najtežjih kaznivih dejanj, za katere so zagrožena višje kazni, saj je dolžina zastaralnih rokov odvisna od zagrožene kazni. To pomeni, da mora za zastaranje težjih preteči daljši oziroma za zastaranje lažjih kaznivih dejanj krajši čas.[3] Po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva bi se tako v praksi nekateri zastaralni roki lahko znižali celo iz trideset na sedem ali zgolj na dve leti.[4]

Zaradi vsebine predloga in več kritičnih odzivov v javnosti smo na predlog postali pozorni tudi v TI Slovenia. V luči projekta Brez izgovora 2020 – 2022, ki se izvaja pod okriljem Mladinske zveze Brez izgovora, smo ocenili, da so predlagane spremembe kazenske zakonodaje lahko problematične tudi z vidika varovanja javnega zdravja oziroma zasvojenosti, zlasti v povezavi s kaznivimi dejanji zoper človekovo zdravje, med katera sodijo tudi dejanja s področja prepovedanih drog. Na primer: kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog (186. člen KZ-1) in omogočanje uživanja ali uporabe prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi ali postopkov v športu (187. člen KZ-1); kot tudi druga kazniva dejanja, na primer organiziranje denarnih verig, nedovoljeno prirejanje iger na srečo in nedovoljeno prirejanje rezultatov športnih tekmovanj (212. člen KZ-1).

Zaradi opisanih pomanjkljivosti samega besedila predloga in z njim povezanimi okoliščin, kot tudi negativnih posledic, ki se dotikajo javega zdravja, smo v TI Slovenia začeli izvajati  zagovorniške dejavnosti s ciljem vplivati na poslance in poslanke DZ, da predloga zakona ne sprejmejo. Pred glasovanjem o predlogu smo na poslanske skupine naslovili poziv poslancem naj sporen predlog zavrnejo. Poziv lahko preberete tu, objavljen je tudi na spletni strani Državnega zbora kot stališče enega od deležnikov postopka.

Poslanci in poslanke Državnega zbora so naposled ob koncu januarja 2022 izglasovali umik predloga zakona, s čimer se je ta poskus spremembe KZ končal.

 

[1] Resolucija o normativni dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/09). Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5516.

[2] Predlog zakona o dopolnitvi kazenskega zakonika po skrajšanem postopku sprejet na matičnem odboru (dopolnjeno). Dostopno na: https://www.tax-fin-lex.si/Home/Novica/22289

[3] Mnenje zakonodajno pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona o dopolnitvi Kazenskega postopka (KZ-1J) skrajšan postopek, EPA 2240-VIII, str. 1. Dostopno na: https://imss.dz-rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-01/e2fa0c5bf3d354e06e4154dbb5e680c4920ffed9a394ce98c0db41932a1dfe8b

[4] Mnenje Vrhovnega državnega tožilstva glede predloga o dopolnitvi Kazenskega zakonika, 1. 12. 2021. Dostopno na: https://imss.dz-rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-01/c316d9c5a617fa734a32193fc9a9e4ceca9ca840bb830baed23df149725225a2

Dobre prakse na področju transparentnosti je potrebno ohranjati

Transparency International Slovenia (TI Slovenia) in Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) sta na Upravo Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) naslovila Poziv k ponovni javni objavi poročil o posameznih nadzorih inšpekcije UVHVVR in proaktivni objavi vseh informacij javnega značaja s področja dela UVHVVR.

Poziv objavljamo tu.

Za poziv smo se odločili na podlagi medijskih poročanj, da je UVHVVR nehal objavljati poročila nadzorov in imena kršiteljev, kar je v preteklosti sicer redno počel.

UVHVVR je bil leta 2017 celo prejemnik priznanja ambasador transparentnosti Informacijskega pooblaščenca za dobro prasko dostopa do informacij javnega značaja. V TI Slovenia ocenjujemo, da je objava omenjenih poročil in informacij v javnem interesu.

V TI Slovenia opozarjamo na vsakršno nazadovanje na področju transparentnosti javnega sektorja. Spomnimo, TI Slovenia je ob začetku pandemije COVID, marca 2020, opozoril na nevarno prakso ustavitve objav ažuriranih podatkov o transakcijah na aplikaciji Erar in pozval k vnovični objavi. Dva dni po objavi našega poziva je pristojni organ zagotovil osveževanje podatkov.

 

Projekt sofinancira Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije v sklopu projekta »Brez izgovora 2020 – 2022«

 

Tinder love! Kako se pri spletnih zmenkih v kar največji meri zaščititi

Sodobne platforme in aplikacije, kot so Tinder, Bumble, Ona-on …, so super pripomoček za spoznavanje novih ljudi kot tudi iskanje partnerja. Pri tem pa bi te opozorili le na nekaj pomembnih dejavnikov, kako se pri spletnem zmenkarjenju (online datingu) kar največji meri zaščititi.

06.12.2021

1. Javni kraj in ljudje

Ko se odločiš z nekom srečati, priporočamo javen kraj, kjer vaju lahko vidijo drugi. Verjetno boš na začetku imel/a neprijeten občutek, saj boš prepričan/a, da vsi vedo, da greš na zmenek. Naj te potolažimo, da temu ni tako. Je pa zagotovo bolj varno!

2. Prosi za IG ali FB profil

Na teh socialnih omrežjih po navadi objavljamo naša življenja. To je preprosti način, da izveš, če se pogovarjaš z osebo, ki se ti je predstavila na aplikacijah za spoznavanje. Seveda je možno, da posameznik nima svojega profila, v tem primeru predlagamo kakšno od naših drugih priporočil za varno dobivanje.

3. Prosi za telefonsko številko (in jo daj prijateljici/u)

Včasih občutek kar ni pravi. Za takšne primere prosi drugo osebo za telefonsko številko (da lahko pokličeš, če se ti na poti kaj zalomi in zamujaš). Daj prejeto številko prijateljici/u, ki bo v primeru, da nenavadno izgineš, lahko posredoval/a dalje ali preveril/a, kje sta se nazadnje videla.

Včasih je dobro tudi, če pred zmenkom pokličeš osebo in preveriš, če sta še dogovorjena. Tako preveriš, če se pogovarjaš z osebo, ki jo pričakuješ.

4. Facetime / Videoklic

Sodobna tehnologija nam omogoča veliko. Težko si predstavljamo, da danes ne bi imeli skoraj na vsakem koraku mobilnega telefona s kamero. Facetime je tako zagotovo najboljši način, da se prepričaš, s kom si tipkaš ali pa se nameravaš dobiti.

5. Nikoli ne nakazuj denarja ali zaupaj svojih gesel

Moramo tukaj še kaj dodati? Ne glede na to, kako močna je vajina vez, na spletu, ne nakazuj denarja in razkrivaj gesel. Hitro si lahko žrtev prevarantov.

6. Moč prikrivanja preko spleta

Splet je res super orodje, a ne pozabi, da je še boljše orodje za prikrivanje. Tam smo lahko skoraj kdorkoli želimo biti, in če izgleda vse skupaj prelepo, bodi še bolj pozorna/en.

7. Posredovanje golih fotografij (Sent Nudes)

Nikoli, ampak res nikoli, ne posreduje svojih golih fotografij neznancu/neznanki, ki ji ne zaupaš 100%. Še najmanj pa nekomu, ki ga/jo poznaš samo preko tipkanja!

Prav tako bodi pri pošiljanju golih fotografij seveda previden/a tudi, ko osebo poznaš, saj so naši odnosi, še posebno v digitalni dobi, vedno bolj krhki. Zagotovo si ne želiš maščevanja bivšega partnerja z objavo tvojih golih fotografij.

8. Samopromocija in ghosting

V svetu online datinga obstajajo določena »nenapisana pravila«, ki jih omogoča način komunikacije. Tako se za razliko od spoznavanja v živo lahko pogovor na spletu prekine v trenutku. To nikakor ne pomeni, da si storil/a kaj narobe.

9. Ob srečanju vedno pazi na količino alkohola, drugih opojnih substanc in svojo pijačo

Splet lahko daje občutek, da osebo že poznaš, ob enem pa lahko omogoča mnoga prikrivanja. Pazi nase enako, kot če bi se udeležil/a nore zabave v tvoji najljubši diskoteki ali na koncertu.

10. Čas

Za konec pa še najbolj pomembno: Določi si čas, ki ga imaš na voljo za matchanje in dopisovanje v dnevu! In ne pozabi, aplikacije so zasnovane tako, da te z izbiro ponovno privabijo nazaj, v želji iskanja še boljšega ujemanja. Hmm, skoraj popoln recept za zasvojenost.

Verjetno smo te s temi priporočili popolnoma prestrašili! Naj omenimo, da smo izpostavili najbolj nevarne točke spletnega datinga, ki imajo lahko tudi kazenske posledice. Večina oseb na aplikacijah za online dating nima skritih namenov in želje po škodovanju. Vseeno pa je dobro biti vsaj malo previden.

VPLIV VOJNIH KONFLIKTOV NA OKOLJE

Po dveh letih boja z epidemijo se je v začetnih mesecih leta 2022 zazdelo, da bomo z virusom uspeli zaživeti v nekakšnem sobivanju in s tem zaživeli tudi svobodnejše in bolj sproščeno življenje. Kljub tovrstnim pričakovanjem se je na žalost zgodil 24. februar 2022 – ruska vojska je prestopila državno mejo suverene Ukrajine in nanjo sprožila obsežen vojaški napad. Zgodilo se je to, o čemer se je dolgo govorilo in grozilo, četudi nismo zares verjeli, da so tovrstni ekscesi na območju stare celine v 21. stoletju še lahko realnost. Kljub dosedanjim krizam, ki jih je doživela Evropa in ki so jo zaznamovale, lahko glede na dogodke, ki so sledili od ruske invazije, rečemo, da smo se 24. februarja zbudili v novi in korenito drugačni Evropi.

Ko je govora o vplivih vojn na bližnjo in širšo okolico, navadno govorimo o presežkih, a žal ne pozitivnih. V primeru ukrajinske krize je razvidno, v kakšne stiske ja pahnjeno prebivalstvo, kako močni begunski tokovi se lahko sprožijo, do kakšnih grozot (tudi vojnih zločinov) lahko prihaja, kako lahko vojna negativno vpliva na prehransko varnost in gospodarstvo regije in celotnega sveta itd. Gotovo so to najbolj očitni učinki vojn, kljub vsemu pa niso edini. Eden od pogosto spregledanih negativnih učinkov vojn je tudi degradacija okolja.

Ko je govora o tem področju, ne smemo pogleda ozko usmerjati zgolj v same konflikte, temveč je potrebna širša percepcija. Globalizacija gospodarstva, komunikacij in drugih področij je poskrbela tudi za globalizacijo vojaškega sektorja in geopolitičnih varnostnih zavezništev. Velesile posledično vzdržujejo orjaške orožarske aparate, ki so že v času miru vse prej kot okolju prijazni. Vojske so namreč veliki porabniki fosilnih goriv, s tem pa v ozračje prispevajo ogromne količine toplogrednih plinov, ki so gonilo podnebnih sprememb. Vojska Združenih držav Amerike letno v ozračje izpusti 59 milijonov ton toplogrednih plinov, kar je več kot celotna količina letnih izpustov mnogih industrializiranih držav. Če bi bila vojska ZDA samostojna država, bi se tako z vidika količin emitiranih toplogrednih plinov znašla na 55. mestu in proizvedla več toplogrednih plinov kot npr. Madžarska, Maroko, Finska, Norveška in Peru. Ob tem je potrebno poudariti, da je 70 % izpustov posledica transporta enot in vojaške opreme po svetu.   Kjotski protokol je leta 1997 vojsko ZDA izvzel iz zavez za zmanjšanje izpustov CO2 , kar je sicer popravil Pariški sporazum, ki pa zmanjšanje izpustov vojske ZDA kljub vsemu ni označil kot obvezo. Poudariti je tudi potrebno, da so na voljo zgolj zelo pomanjkljivi podatki o porabi fosilnih goriv za vojaške namene, iz česar lahko sklepamo, da so izpusti toplogrednih plinov v resnici še precej večji.

V času dejanskih oboroženih konfliktov imajo ti na okolje raznovrsten in žal pogosto (a, morda presenetljivo, ne vedno) negativen vpliv. Zračni napadi na biosfero negativno vplivajo zaradi hrupa, ki ga povzročajo tako prevozna sredstva kot tudi detonacija izstrelkov. Mnoge živali imajo v primerjavi z ljudmi boljše razvit sluh, zaradi česar so še bolj podvržene posledicam hrupa. Te so seveda odvisne od trajanja, glasnosti in samih bioloških značilnosti vrst, na splošno pa velja, da so živa bitja deležna močnih poškodb sluha ali oglušelosti. Poleg tega ima hrup tudi negativne psihološke učinke za živali, saj prispeva k manjši stopnji reprodukcije, vpliva na način hranjenja, način obnašanja v življenjskih okoljih itd. Letalski promet vpliva tudi na rušenje naravnega ravnovesja z vnosom tujerodnih invazivnih vrst v okolje, kjer poteka konflikt. Za te vrste je značilno, da jih v določen prostor, kjer prej niso bile prisotne, navadno prinese človek. Tam nimajo naravnih sovražnikov, zato se v primeru uveljavitve divje razmnožujejo in izpodrivajo domače vrste, ki so sicer zaradi evolucijskih zakonitosti prisotne na nekem območju. Izstrelki zračnih plovil v neurbanih okoljih za sabo puščajo tudi povečanje smrtnosti živih bitij in s kraterji degradirano pokrajino, kjer so prsti pogosto onesnažene, površje pa destabilizirano.

Na širitev tujerodnih invazivnih vrst vplivajo tudi pomorske vojaške operacije, ki vrste širijo predvsem z izpusti balastnih voda plovil. Eksplozije v času pomorskih bitk močno vplivajo posebno na tiste morske vrste, ki za svoje življenje uporabljajo sluh. Prizadeti so predvsem delfini in kiti, ki lahko doživijo krvavitve iz čutil za sluh, zaradi zmedenosti pa ni neobičajno, da te vrste tudi masovno nasedajo na morski obali. Zaradi pritiska, ki je posledica eksplozij, lahko mehanske poškodbe seveda doživijo tudi druga živa bitja (ribe, ptice itd.). Pomorski spopadi sicer ne prinašajo le negativnih učinkov. V času druge svetovne vojne so na nekaterih območjih severnega Atlantika, ki so bila pod vplivom spopadov, zabeležili obnovitev sicer izropanih ribjih zalog, ker so ribiči zaradi nevarnosti svojo dejavnost ponekod začasno opustili. Izkazalo se je tudi, da potopljena plovila predstavljajo zanimive habitate za živa bitja – imenujemo jih celo umetni koralni grebeni. 3  

V primeru kopenskih spopadov bitke pogosto potekajo tudi v neposeljenih območjih, kjer je biodiverziteta nadpovprečna. Pogosto nastradajo endemične in ogrožene vrste tako neposredno (poškodbe zaradi spopadov) kot posredno (uničenje habitatov). V sklopu degradacije habitatov je potrebno omeniti tudi negativni vpliv velikih skupin beguncev, ki zaradi bega prav tako negativno vplivajo na naravno okolje, kjer človeka v času miru ni. Seveda tudi v tem načinu boja spopadi za sabo pustijo degradirano pokrajino, ki zavira prosperiranje mnogih vrst. Dvorezen meč so minska polja, ki lahko v okolju ostanejo še leta, celo desetletja po koncu vojn. Na eni strani so smrtno nevarna za večje sesalce, na drugi pa zaradi nevarnosti ustvarijo tudi »nikogaršnjo zemljo«. Tja človek ne upa, kar živim bitjem omogoča nemoten oz. celo lažji razvoj. Strateška rušitev nekaterih velikih objektov, kot so npr. jezovi, za okolje prav tako predstavlja veliko nevarnost v obliki vodnega onesnaženja, umiranja vodnih živali in povečane smrtnosti kopenskih bitij zaradi neposrednega soočenja z vodnim valom in za življenje neprimernega okolja po tem, ko voda odteče. 3

Z vojaškim aparatom so povezana tudi onesnažena okolja, ki so lahko posledica različnih razlogov. Že sama vojaška industrija za svoje produkte uporablja snovi, ki imajo na okolje smrtonosen vpliv. V ZDA tako obstajajo vodni viri, ki so bili nekdaj vir pitne vode, danes pa so zaradi škodljivih učinkov vojaške industrije in vojaških baz zdravju nevarni. Enake primere najdemo tudi v Rusiji in drugod. Tekom spopadov je v preteklosti prihajalo do tragičnih dogodkov, kjer so okolju nevarne snovi služile kot orožje. V času Vietnamske vojne so Američani po gozdovih Vietnama, Laosa in Kambodže razpršili 77 milijonov litrov pesticidov. Poleg tega vojske še danes, kljub prepovedi, občasno uporabljajo kemično orožje, ki neselektivno prizadene vsa živa bitja, ki jih  doseže. 3

Jasno je torej, da vsaka vojna ni le tragičen dogodek za človeštvo, temveč tudi za celotno živo in neživo naravo. S človekovim entuziazmom in izvirnostjo pri razvoju novih in novih vojaških tehnologij se stopnjujejo tudi vplivi, ki jih ima orožje in z njim vojne na okolje. Kako ustaviti ta začaran krog, ne vem, vem pa, da si vse, kar biva na Zemlji, zasluži mir in dostojno ter zdravo življenjsko okolje. Naredimo vse, kar je v naši moči, da bo temu (nekoč) tako. 

 

 

  1. McCarthy, N., 2019. Report: The U.S. Military Emits More CO2 Than Many Industrialized Nations. Forbes. URL: https://www.forbes.com/sites/niallmccarthy/2019/06/13/report-the-u-s-military-emits-more-co2-than-many-industrialized-nations-infographic/
  2.  Kehrt, S., 2022. The U.S. Military Emits More Carbon Dioxide Into the Atmosphere Than Entire Countries Like Denmark or Portugal. Inside Climate News. URL: https://insideclimatenews.org/news/18012022/military-carbon-emissions/#:~:text=Using%20Department%20of%20Energy%20data,metric%20tons%20of%20greenhouse%20gases.
  3.  Lawence, M. J., Stemberger, H. L. J., Zolderdo, A. J., Struthers, D. P., Cooke, S. J., 2015. The effects of modern war and military activities on biodiversity and the environment. Environmental reviews, 23, 4. URL: https://doi.org/10.1139/er-2015-0039.

 

Prispevek je pripravil Tim Gregorčič.

EPIDEMIJA KOT IZGOVOR ZA POSLABŠANO DUŠEVNO ZDRAVJE

V zadnjem času se soočamo z vrsto dogodkov, ki močno vplivajo na vsakodnevno življenje vseh nas, tako odraslih kot otrok in mladostnikov. Ravno v teh občutljivih časih pa ne smemo pozabiti na mlajše generacije, ki potrebujejo več pomoči pri soočanju s spremembami kot odrasli.

Ko govorimo o tem, da je epidemija virusa COVID-19 povzročila zdravstveno krizo, navadno mislimo na težave, s katerimi so se soočali zdravniki in infektologi v bolnišnicah zaradi pomanjkanja prostih postelj in kapacitet, osredotočamo pa se predvsem na fizično zdravje posameznikov. Ne smemo pa pozabiti, da je epidemija povzročila tudi veliko krizo v duševnem zdravju ljudi. 

Epidemija je še posebej močno vplivala na duševno zdravje ranljivih skupin, med katere spadajo tudi mladi, predvsem zaradi odvisnosti od odraslih in specifičnega razumevanja okoliščin glede na razvojno raven (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, 2021).

Med epidemijo so bili za preprečevanje širjenja virusa COVID-19 potrebni številni ukrepi, ki so bili za ta namen sicer učinkoviti, a žal so zahtevali velike in dolgotrajne prilagoditve načina življenja, ki smo ga bili vajeni pred tem. Ukrepi so vplivali na osnovne življenjske potrebe, kot so medosebni odnosi in druženje, družinska podpora, telesne aktivnosti, dostop do izobrazbe in podobno. Zaradi razlik v družinskem življenju so se v tem času razlike med posamezniki še poglabljale, še posebej velik vpliv pa so imele na otroke in mlade. Društvo šolskih svetovalnih delavcev je po koncu šolanja na daljavo pri učencih in dijakih opazilo izgubo motivacije, čustvene stiske, depresivnost, anksioznost in težave na socialnem področju (NIJZ, 2021).

Ukrep, ki je na otroke in mlade najbolj vplival, je bila uvedba šolanja na daljavo, ki so ga sprejele številne države po vsem svetu. Pomembno se je zavedati, da šola za učence in dijake ni le prostor za učenje in pridobivanje znanja, temveč tudi prostor, kjer se srečujejo z največjim številom socialnih interakcij, medosebnih odnosov in različnih družbenih skupin. Šola je pomemben dejavnik oblikovanja samopodobe in lastne identitete, pridobivanja socialnih veščin, pripadnosti, razvoja vrednot, mišljenja in vedenja (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, 2021).

Nacionalni inštitut za javno zdravje (2020) je med epidemijo izvedel tudi raziskavo glede neenakosti v zdravju med mladimi. Rezultati kažejo, da so imeli mladostniki iz manj premožnih družin v času pandemije slabše pogoje za delo za šolo, so bili slabše obveščeni o stanju v državi, v višjem deležu so poročali, da niso imeli pomoči in podpore pri šolskih obveznostih in prostora doma, v katerem so bili sami pri opravljanju šolskih obveznosti, in v višjem deležu poročajo, da niso prejeli dovolj informacij o stanju v državi kot mladostniki iz bolj premožnih družin. Mladostniki iz manj premožnih družin so tudi v višjem deležu poročali o pogostih občutkih osamljenosti med pandemijo, da niso del skupine prijateljev, o deprivaciji in poslabšanju ekonomskega stanja družine med pandemijo kot mladostniki iz bolj premožnih družin. Med pandemijo se je skoraj petina mladostnikov počutila pogosto ali zelo pogosto osamljene. Prav tako petina je imela nikoli ali redko občutek, da je del skupine prijateljev, in slaba petina, da ima na voljo ljudi, s katerimi se lahko pogovarja. To nam kaže, da so se med epidemijo neenakosti v duševnem zdravju mladostnikov še poglobile. 

Otroci in mladi se lahko na krizne situacije, med katere sodi tudi epidemija, odzivajo zelo različno, prav tako se lahko posledico pojavijo hitro ali z zamikom. Odzivi so odvisni od razvojne stopnje otrok in mladih ter s tem povezano z razumevanjem epidemije, ali imajo na voljo dovolj ustreznih informacij o dogajanju, od njihovih preteklih izkušenj, strategij spoprijemanja s stresom, podpore družine itd. Običajno je, da so v času epidemije zaskrbljeni, prestrašeni, jezni ter da se njihovo vedenje spremeni. Vse to lahko spremljajo občutki anskioznosti, dolgčasa, osamljenosti, lahko pa se pojavijo tudi telesni simptomi (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, 2021).

 

Iz vseh teh podatkov je jasno, da epidemija in ukrepi, ki jo spremljajo, predstavljajo velik dejavnik vpliva na duševno zdravje otrok in mladostnikov. Še večjo težavo na tem področju pa predstavlja dejstvo, da stanje na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov že pred epidemijo ni bilo najboljše.

Raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje (2019), ki je bila izvedena med leti 2008 in 2015, je pokazala, da se je število obravnav zaradi duševnih in vedenjskih motenj v ambulantah na primarni ravni povečalo za 25,7 %. Na sekundarni zdravstveni ravni se je število otrok in mladostnikov, kjer je bila postavljena končna diagnoza duševne ali vedenjske motnje, povečala za 71 %. Poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj se je v starostni skupini od 15 do 19 let povečala za kar 73 %, poraba zdravil za otroke in mladostnike od 0 do 19 let pa se je povečala za 48,3 %. Vse to kaže na to, da so bile že pred pojavom epidemije težave v duševnem zdravju pri mladih v porastu, epidemija pa je vse te težave le še poudarila. Če pogledamo nekoliko bolj pozitivno, pa je epidemiaj prispevala k temu, da se o duševnih težavah danes veliko več govori kot pred tem, kar lahko ima pozitivne učinke na sistemske spremembe na tem področju.

Raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC – Health Behaviour in School Aged Children) je mednarodna študija, ki je narejena na reprezentativnem vzorcu učencev in dijakov, starih 11, 13 in 15 let. Namen raziskave je longitudinalno spremljanje vedenja v zvezi z zdravjem v šolskem obdobju, ki vsake štiri leta po skupni metodologiji poteka v 43 državah Evrope in Severne Amerike. Izseldki raziskave iz leta 2018 kažejo, da se je že v obdobju med leti 2002 in 2018 pomembno povečalo redno doživljanje vsaj dveh psihosomatskih simptomov, skupaj in pri obeh spolih in vseh starostih. Med posameznimi simptomi se je pri vseh starostih in obeh spolih povečalo doživljanje občutja potlačenosti oz. da si na tleh.

Težave v duševnem zdravju, ki jih doživljajo posamezniki v obdobju otroštva in mladostništva, se pogosto odražajo tudi kasneje v odrasli dobi in pomembno vplivajo na kakovost posameznikovega življenja. Kot ima lahko slabo duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu negativne posledice v odrasli dobi, lahko dobro duševno zdravje prispeva k večji učinkovitosti in soočanju z vsakodnevnimi izzivi tako v otroštvu kot kasneje v odraslosti (NIJZ, 2021). Prav zaradi tega je izjemnega pomena, da na duševno zdravje sedaj, ko je epidemija v zatonu, ne pozabimo in da smo še naprej pozorni na težave, ki se bodo pojavljale z zamikom. Prav tako pa je pomembno, da se zgodijo večje spremembe na tem področju, če želimo posledice epidemije uspešno omiliti.

Mladinski svet Slovenije (2021) je izpostavil, da je dostop mladih z duševnimi težavami do virov pomoči močno otežen. Pomemben vzrok takšnega stanja je šibka preventivna dejavnost na tem področju in dostopnost do strokovnjakov s področja duševnega zdravja v Sloveniji. Razmere na tem področju so bile že pred epidemijo precej problematične, saj so bile čakalne dobe za otroške psihiatre in klinične psihologe daljše od šestih mesecev, pogosto celo eno leto ali več, med epidemijo pa so razmere še poslabšale (NIJZ, 2021).

Pomembno je, da država zagotovi primerno, dostopno, brezplačno in pravično pomoč za mlade ter bolj urejen dostop do psihoterapevtske podpore. Potrebno bi bilo razviti nacionalni program promocije duševnega zdravja in ozaveščanja mladih o duševnih težavah in motnjah, prilagojen različnih starostnim skupinam in okoljem (za uporabo v šolah na različnih stopnjah izobraževanja, mladinskih organizacijah in delovnem okolju. Posebno pozornost je potrebno nameniti informiranju mladih o soočanju z lastnimi duševnimi težavami, prepoznavanju in laični podpori vrstnikom, informiranju o možnostih pomoči v primeru duševnih težav in motenj ter izobraževanju mladinskih delavcev (Mladinski svet Slovenije, 2021).

Pomembno je, da ne pozabimo na vpliv mladinskega dela na duševno zdravje mladih, saj ob pogovorih, kdo mora biti na tem področju zadostno usposobljen, navadno najprej pomislimo na pedagoške in zdravstvene delavce. A dejstvo je, da mladinski delavci redno prihajajo v stik z mladimi iz različnih socialno-ekonomskih okolij, različnih starosti, z različnimi razvojnimi težavami in izkušnjami. Vse te raznolike okoliščine privedejo do posameznikov, ki so si med seboj zelo različni. Delo mladinskega delavca je zato dinamično, v vsakem trenutku morajo biti pripravljeni na prilagajanje in soočanje s težavami, ki jih imajo mladi. Mladinsko delo poteka v neformalnem okolju, ki ima predispozicijo ‘nestrukturiranega okolja’, kar lahko velikokrat privede do opravljanja mladinskega dela po ‘zdravi pameti’. Problematike duševnega zdravja pa ne moremo reševati zgolj po ‘zdravi pameti’, saj je za to potrebno veliko znanja in izkušenj, primeren nivo komunikacije, hkrati pa tudi občutek za naslavljanje tako kompleksne problematike. Tako je z naraščujočimi tveganji za mlade potrebno opremiti tudi mladinske delavce, ki so redno v stiku z mladimi z najrazličnejšimi težavami in izzivi. 

Nenazadnje je duševno zdravje v družbi še vedno tabu tema. Nove generacije je še posebej potrebno naučiti, kako se soočati z duševnim neravnovesjem in začeti korenito spreminjati stigmo do tistih, ki se z duševnimi težavami tudi soočajo, saj bo le na tak način okrevanje na podorčju duševnega zdravja po epidemiji uspešno.

 

Nekaj zaskrbljujočih podatkov (NIJZ, 2021):

  • V letu 2020 je bilo samo na Pediatrični kliniki v Ljubljani zdravljenih za skoraj 50 % več mladostnikov po poskusu samomora in 50% več otrok in mladostnikov z motnjo hranjenja kot v letu pred tem. 
  • Vsaka četrta družina ima vsaj enega člana, ki ima težave v duševnem zdravju. 
  • 6% ljudi se sooča z depresijo, enako število ljudi ima anksiozne motnje, do 10% ljudi ima težave zaradi stresnih motenj. 
  • Po samomorilnem količniku se Slovenija uvršča na vrh povprečij (20 samomorov na 100 000 prebivalcev) med evropskimi državami (EU povprečje: 11).
  • Duševne motnje so tretji najpogostejši vzrok za bolniški stalež, hkrati pa so bolniški staleži zaradi duševnih motenj med najdaljšimi. 

 

Viri: 

POGOVORITI SE MORAVA O ALKOHOLU

Kako govoriti o alkoholu z mladimi?

43 % prebivalcev Slovenije alkohol pije visoko tvegano. Vsak drugi 17-letnik je bil v življenju vsaj dvakrat opit. Sodeč po teh podatkih, ki jih navaja Nacionalni inštitut za javno zdravje, se pitje alkohola prične že zgodaj. Mokra kultura je v Sloveniji še kako prisotna, širi pa se tudi med mlajšo populacijo. Trend je potrebno zaustaviti in s tem zaščititi našo mlajšo populacijo. Toda kako? Kako mladim povedati, da je alkohol resna težava, če pa povsod dobivajo ravno nasprotna sporočila? Na žalost univerzalnega recepta ni, toda obstajajo pristopi, kako lahko mladim preko pogovora razblinimo ideal alkohola.

Mladi so pogosto tarča alkoholne industrije in njenega oglaševanja. Še posebej dovzetni so za oglase (Hastings idr. 2005), saj je obdobje mladostništva čas izoblikovanja identitete posameznika, zaradi česar mladi precej hitreje kot starejši podležejo idejam, ki jim sicer niti niso nujno blizu. Oglaševanje je v zadnjem času še toliko močnejše, ker je prisotno na vsakem koraku (Gupta idr. 2016) – e samo na televiziji ali velikih obcestnih panojih, pač pa tudi v našem žepu prek pametnih telefonov. Ne moremo zanikati določenih negativnih aspektov družbenih medijev. Ni vsak vplivnež družbeno zaveden – hitro se zgodi, da so mladi priča negativnim vedenjskim vzorcem svojih idolov. Naj bo to oglaševanje alkohola, ker so družbeni mediji premalo nadzorovani, lahko pa gre tudi za samo obnašanje tega vplivneža, ki prerad opeva opite petke. Vse to bombardiranje moramo imeti v mislih, kajti le tako bomo lažje razumeli, zakaj je alkohol mladostnikom lahko tako privlačen.

Ključnega pomena je, kako se mlade odločimo nagovarjati in kako svoje sporočilo podamo naprej (Kang in Lee 2017). Ali želimo izpostaviti pozitivne plati zdravega življenja, ali jih želimo strašiti z vsem, kar se lahko zgodi ne petkovi zabavi? Odvisno je, v kakšnem stanju je mladostnik, kakšne so njegove izkušnje, družba itd. Vsak posameznik je drugačen in k vsakemu moramo pristopati na njemu ustrezen način. Univerzalnega pristopa ni, zato moramo poskusiti več različnih možnosti in videti, kaj posameznemu mladostniku najbolj ustreza. Nekateri so bolj dovzetni za holističen pristop, kjer promoviramo zdravo življenje, v kar sodi tudi izogibanje alkoholu. Spet drugim pa bolj ustreza, da se bolj posvetimo izgubam in nevarnostim, povezanih z alkoholom. Kaj vse se lahko zgodi v eni noči? Ali pa pozneje v življenju, saj je verjetnost obolenja za rakom večja? Tukaj moramo paziti, da z nevarnostmi ne pretiravamo preveč, saj lahko za mladostnike hitro izpademo kot neuki in panični (Fundacija za droge in alkohol 2021).

Če sumimo, da se je mladostnik že (večkrat) srečal z alkoholom, ne smemo dopustiti, da nas sumničavost popelje do razdora zaupanja. Četudi smo mnenja, da mladostnik že pije alkohol, nikakor ne smemo nenapovedano vstopati v sobo in iskati skrite zaloge. Ne smemo ga obtoževati. Fundacija za droge in alkohol (2021) opozarja, da se v nasprotnem primeru z lahkoto zgodi prepad v zaupanju – mladostnik mora čutiti, da ima pri nas varen prostor. Prostor, kjer se lahko pogovori, postavi vprašanja in dileme. Družinsko okolje in dobri starševski odnosi so namreč ključni v varovanju mladostnika pred izrabo alkohola (NIJZ 2020).

Varen prostor mora dopuščati vprašanja in dileme, kjer se bombardiranje alkoholne industrije in mokre kulture lahko razrešuje. Dopuščati moramo pogovor o pozitivnih in negativnih plateh pitja. Če zanikamo vse pozitivne plati, se bo mladostnik počutil nerazumljenega. Eden izmed tovrstnih primerov je pritisk sovrstnikov. Na žalost ne moremo kar zanikati, češ to pač eni počnejo, tebi ni treba. Mladostnik se lahko hitro počuti izključen iz družbe. Kot ljudje potrebujemo občutek skupnosti, občutek pripadanja, vendar lahko ta potreba, sploh pri mladih, vodi v nevarne situacije z alkoholom, zato moramo mladostnikom nuditi podporo in nasvete. Denimo, še vedno se lahko družiš, ampak ostalim reci, da voziš. Ali pa da imaš naslednji dan pomembno tekmo. Karkoli. Ali pa moraš morda celo razmisliti o tem, s kom se družiš? Gre za to, da se v mladostnika in njegove dileme vživimo in mu ob tem pomagamo. Izkušnje staršev v Veliki Britaniji kažejo, da se ravno preko tovrstnih pogovorov demistificira alkohol, sploh z bolj sproščenim pogovorom (Saywer idr. 2018). Mladim moramo pomagati razvijati veščine, preko katerih se bodo z alkoholom lahko znali spopasti sami.

Ves naš trud o tem, kako pristopamo, bo zaman, če mladostniku ne damo vsaj malo avtonomije. Mladostniku moramo dopustiti pravico do izražanja in lastnega mnenja. Nekateri raziskovalci so namreč mnenja, da mladostnike motivira samo-determinacija (Ryan in Deci 2000). V kolikor mladostnika v nekaj silimo, bo ta dobil občutek, da se za to ni odločil on in so njegova dejanja rezultat zunanjih prisil. Posameznik potem nima občutka, da gre za lastno, zavestno odločitev zavoljo boljšega zdravja in počutja. Torej, naj ima naš besednjak manj imperativov.

Toda avtonomnost ne pomeni absolutne permisivnosti. Mladostnikom lahko damo vedeti, kakšna so naša pričakovanja in kakšne bodo posledice, če teh pričakovanj ne izpolni. Tovrsten pristop je pravzaprav zaželen (Fundacija za droge in alkohol 2021). A, kot že omenjene, ta pričakovanja bodo brezpomenska, če jih ne bomo izoblikovali skupaj z mladostniki. Podati moramo razloge. Se pogovoriti.

Do mladostnika moramo torej biti potrpežljivi in pozorni. Moramo ga znati pohvaliti, ko mu gre dobro. Mokra kultura nas prežema, težko je, kot mladostnik, biti samosvoj. Ne smemo biti kruti, ko mu ne uspe. Bodimo varen prostor za mladega človeka, kjer lahko sam odprto razmišlja in razrešuje dileme.  Od kod njegove predstave, ideali? Zakaj tako razmišlja? Tako lahko pomagamo razbliniti idejo alkohola in zabave, prav tako pa se lažje dokopljemo do izvora motivacije. Sproščen pogovor lažje vodi do demistifikacije, prav tako pa sami lažje ugotovimo, ali mladostnika spodbujamo preko holističnega pristopa ali pristopa izgube.

Pripravila Dagmar Nared

ZA NASILJE NISTE NIKOLI KRIVI SAMI_E!

Nasilje je zelo kompleksen pojav in ga težko razložimo le v nekaj stavkih. Dejstvo je, da različne družbe in kulture tudi različno definirajo nasilje in glede na to presojajo, ali je katera nasilna ravnanja potrebno sankcionirati ali ne. Tako lahko nekatera dejanja na enem delu sveta veljajo za žaljiva in nesprejemljiva, celo kazniva, v drugem delu pa sploh niso problematična ali pa vsaj ne v tolikšni meri. 

Slovenska zakonodaja in strokovna literatura ločujeta med psihičnim nasiljem (žaljenje, grožnje …), fizičnim nasiljem (klofutanje, brcanje, metanje predmetov …), spolnim nasiljem (otipavanje, neželeno namigovanje na spolnost …) in ekonomskim nasiljem (preprečevanje, da oseba razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, opuščanje obveznosti preživljanja članov ali članic družine …). Kot obliki nasilja sta izpostavljeni tudi zanemarjanje (otrok, starejših, gibalno oviranih ljudi …) in zalezovanje (neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje …). Te oblike nasilja se pogosto v vsakdanjem življenju med seboj tudi tesno prepletajo (npr. če doživljamo fizično nasilje, ob tem zelo verjetno doživljamo tudi psihično nasilje). 

Nasilje lahko posamezniki_ce doživljajo v različnih okoljih, na primer v šoli (medvrstniško nasilje, spolno nadlegovanje med mladostniki_cami), na delovnem mestu, na javnih prostorih, na javnem prevozu in podobno. V zadnjem času je ob vedno večji uporabi tehnologije zaznati tudi porast nasilja in nadlegovanja tudi na spletu, še posebej med mladimi. Sicer pa mnogo tujih in domačih raziskav kaže, da posamezniki_ce največ nasilja doživljajo znotraj družin oziroma s strani družinskih članov_ic. S tem se močno razblinja mit, da je družina za vsakogar varen in spodbuden prostor – velikokrat je žal ravno obratno. 

Ste vedeli_e, da leta 1996 (niti ne tako dolgo nazaj!) v Sloveniji nasilje v družini še ni bilo obravnavano kot kaznivo dejanje? Na srečo se je od 90. let prejšnjega stoletja na tem področju marsikaj spremenilo. V Sloveniji smo dobili nekatere pomembne dokumente (npr. Kazenski zakonik leta 1999 in Zakon o preprečevanju nasilja v družini leta 2008), na podlagi katerih so žrtve nasilja bolje zaščitene in imajo več sistemske podpore kot desetletja nazaj. 

Čeprav je lahko žrtev nasilja vsakdor, ne glede na spol, starost in druge osebne okoliščine, so najpogosteje žrtve nasilja ženske. Leta 2011 so raziskovalke opravile nacionalno raziskavo “Pojavnost nasilja in odzivnost v zasebni sferi in partnerskih odnosih”, v kateri se je izkazalo, da je v Sloveniji vsaka druga ženska (56,6 %) po dopolnjenem 15. letu starosti doživela kakšno od oblik nasilja v zasebni sferi. Najpogostejša oblika nasilja, ki so jo doživljale, je psihično nasilje (24,3 %), sledi pa fizično nasilje (23 %). Povzročitelji nasilja so bili v večini moški, s katerimi so bile v intimnopartnerski zvezi. Ob tem je vsekakor potrebno opozoriti na pojav femicidov oziroma intimnopartnerskih umorov žensk, kjer po izsledkih pionirske raziskave na tem področju lahko vidimo, da so najpogostejši povzročitelji umorov in ubojev ter poskusov umora in uboja ravno osebe iz kategorij »bivši zakonec oziroma intimni partner«, »intimni partner« in »zakonec«.

Ker gre v primerih nasilja pogosto za dolgotrajen proces, lahko to pri posameznikih_cah pusti tudi resne posledice. Otroci in mladostnice ter mladostniki, ki imajo, na primer, izkušnjo nasilja v družini, so pogosto obremenjeni s čustvi manjvrednosti, so nesamozavestni, nimajo občutka varnosti in imajo slabo samopodobo. Hkrati lahko to vpliva tudi na šolskih uspeh oziroma na doseganje nižjega učnega uspega, težave s koncentracijo, odmik od sovrstnikov_ic ter nizko motivacijo za učenje in podobno. Otroci in mladostniki_ce se na nasilje v družini lahko odzivajo čustveno in sicer občutijo tesnobo, strah, žalost, obup in krivdo. Ob tem se do povzročitelja nasilja lahko pojavijo zelo ambivalentna čustva, npr. mešanica strahu, jeze, sovraštva, ljubezni, razočaranosti in podobno. To nam lahko pomaga pri razumevanju tega, da žrtve nasilja pogosto ne spregovorijo takoj ali pa celo ne spregovorijo nikoli. 

Vse to pa lahko prenesemo tudi na odrasle žrtve nasilja, kjer lahko odhod iz nasilnih odnosov otežujejo še skupni otroci, finančna odvisnost enega partnerja od drugega, skupno premoženje in podobno. Tudi posledice intimnopartnerskega nasilja nad ženskami so številne. Med 35 % in 73 % žensk žrtev doživlja posledice v obliki psihosomatskih simptomov, kot so kronične bolečine, prehranjevalne težave, posttravmatski stresni sindrom, fobije in panični napadi, depresija in anksioznost. Prav tako intimnopartnersko nasilje poveča tveganje za zlorabo alkohola in zdravil. Psihiatrična oskrba žrtev je od štiri do petkrat pogostejša kot pri drugih, petkrat pogostejši pa so poskusi samomorov. 

V obdobju izrednih razmer v zadnjem času so poročanja o intimnopartnerskem nasilju in nasilju v družini narasla v večini držav po svetu. Na povečano nevarnost nasilja so že ob začetku pandemije glasno opozarjale tudi številne nevladne organizacije ter policija. Ob tem se pojavlja vprašanje, kakšni so vzroki oziroma dejavniki tveganja za povečano nasilje v času izrednih razmer oziroma v času pandemije. Če jih le nekaj izpostavimo: 

  • družinski člani_ce so preživljali veliko več časa skupaj kot sicer; 
  • nekatere družine so ta čas preživljale v bivalnih prostorih, kjer ni bilo prostora za umik in kjer bi lahko posamezniki_ce preživljali čas v zasebnosti;
  • več stresa, razdražljivosti, občutkov tesnobe, negotovosti za prihodnost ter strahu pred okužbo;
  • povzročitelji_ce nasilje so poskušali nadomestiti občutek izgube nadzora nad situacijo, ki ga prinaša epidemija, s povečanim nadzorom in dodatnim pritiskom nad osebo ali osebami, s katerimi živijo;
  • poglobitev ekonomskih in duševnih stisk;
  • osebe, ki imajo izkušnje nasilja, so težje poklicale ali osebno odšle po pomoč v različne institucije;
  • izguba službe; 
  • zlom podpornih mehanizmov v skupnosti;
  • povečanje alkoholizma. 

Nasilje je vseprisoten družbeni problem, vendar kljub temu lahko izpostavimo, da je le-ta na površje »priplaval« ravno v času pandemije. Zato je relevanten razmislek, kako bi lahko v bodoče ob podobnih situacijah odreagirali bolje in v prid tistim, ki bodo doživele_i nasilje. V tujini so se te problematike lotili na različne načine: dobrodelne organizacije za pomoč pri nasilju v družini so v Evropi pozivale, naj se hotele in počitniške apartmaje za čas karantene preuredi v zavetišča za ženske in otroke, ki so žrtve nasilja. Eden izmed centrov za pomoč žrtvam družinskega nasilja v italijanski pokrajini Emilia-Romagna je v zavetišče preuredil nekdanji samostan. V Padovi so iskali nastanitve za žrtve prek spletne platforme za dopustniške rezervacije Booking.com. 

Francoska vlada je po vzoru podobnega sistema kot v Španiji vzpostavila sistem točk, kamor se lahko zatečejo žrtve nasilja. V določenih lekarnah so s kodo “maska 19” lahko opozorili zaposlene, da potrebujejo pomoč, lekarne pa so nato obvestile policijo. Ukrepe, ki jih sprejemajo v tujini, so spremljale tudi slovenske nevladne organizacije. Poleg teh konkretnih predlogov pa je zagotovo pomembno izpostaviti še stalno ozaveščanje tako odraslih kot otrok o problematiki nasilja ter o njegovih posledicah. Samo tako bomo lahko počasi, vendar vztrajno, kot družba naredili korak naprej.  

Ključno sporočilo ob koncu pa je: za nasilje nikoli niste krivi sami. Ta odgovornost je vedno na strani povzročitelja_ice nasilje. Če sami doživljate nasilje ali pa veste, da se nasilje dogaja, se obrnite na lokalne pristojne institucije (policija, centri za socialno delo) in nevladne organizacije, ki delujejo na področju nasilja, npr.:

  • Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja: telefonsko svetovanje 080 11 55 (24-urna linija) / spletna klepetalnica na www.drustvo-sos.si / svetovanje po eletronski pošti drustvo-sos@drustvo-sos.si
  • Društvo za nenasilno komunikacijo: 01/434 48 22 ali info@drustvo-dnk.si
  • Združenje za moč: 041 40 49 49 (24 h/dan)

 

Pripravila Mojca Suhovršnik

 

1

V ogled priporočam češki dokumentarni film Ujete v medmrežju (2020), ki nazorno prikazuje problematiko spolnega nadlegovanja preko spleta. 

2

Leskošek, V. Urek, M. Zaviršek, D. (2010). »Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih: končno poročilo 1. faze raziskovalnega projekta.« Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

3

Podreka, Jasna. 2017. Bila si tisto, kar je molčalo: intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

POSLANCI SE MORAJO SEZNANITI Z VSEMI VPLIVI PRI PISANJU OSNUTKA ZAKONA O IGRAH NA SREČO

V Ljubljani, 1. 12. 2021

Danes bo Odbor za finance Državnega zbora obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju predlog zakona). V Transparency International (TI) Slovenia že dlje časa spremljamo okoliščine sprejemanja predloga zakona.

Zaradi dvomov v transparentnost postopka oblikovanja predloga zakona pozivamo poslance, člane odbora za finance, naj se pred glasovanjem o vsebini dodatno prepričajo in zahtevajo več informacij o okoliščinah nastanka predloga.

»Od vložitve predloga zakona v parlamentarni zakonodajni postopek so se v medijih pojavili kritični zapisi in dvomi glede transparentnosti priprave zakona. To maje že tako nizko zaupanje javnosti tako v delo vlade kot delo parlamenta. Glede priprave predloga zakona na Ministrstvu za finance smo lahko prebrali medijske navedbe, da celo na samem ministrstvu nihče ne ve, kako so se sporne določbe znašle v zakonu,« je povedal Sebastijan Peterka, vodja projektov pri TI Slovenia.

V TI Slovenia iz dostopne dokumentacije ugotavljamo, da so se v javnosti pojavile vsaj tri različice zakona, nekatere rešitve in obrazložitve v različicah pa so si zelo različne, celo nasprotujoče. To je sicer ob usklajevanju in strokovnem dialogu popolnoma dopustno in razumljivo, a bi moral zakonodajalec jasno zabeležiti vplive na posamezne spremembe. Iz trenutno dostopnih gradiv vplivov na vse spremembe ni mogoče z gotovostjo identificirati. Niti pripombe deležnikov iz javne razprave ne razkrivajo, kdo je predlagal nekatere ključne rešitve zakona. Ena od bistvenih sprememb med prvo in poznejšimi različicami je dodatek, ki bi odpravil duopol na področju klasičnih iger na srečo in število prirediteljev z zdajšnjih dveh dvignil na pet.

Prav tako so javno dostopni podatki o lobiranju glede predloga zakona preveč skopi, da bi lahko iz njih prepoznali avtorja ali pobudnika sprememb.

»Igre na srečo imajo vpliv tudi na javno zdravje. Pri tako pomembnem zakonu ne sme biti dvoma, ali je prišlo do vpliva na pripravo predpisa na račun javnega interesa. Zato pozivamo odločevalce, da razjasnijo vse vplive na predlog in s tem povečajo zaupanje v zakonodajni proces,« je sklenil Peterka.

Transparency International Slovenia je opravil kratko analizo načina objave podatkov o poročanih lobističnih stikih glede novele ZIS. Določene nedoslednosti pri objavah podatkov, ki jih je TI Slovenia opisal že v študiji primera Zakonodajni postopek s področja omejevanja uporabe tobaka, so še vedno prisotne, in omejujejo možnosti javnosti, da bi ta s pomočjo podatkov spremljala vplive na odločitve v javnem pomenu.