To so podnebne spremembe, ki so nam jih napovedali znanstveniki

Stanje po Evropi in po drugih celinah je alarmantno, vročina ne popušča, požari prežijo na celotno Evropo in Ameriko, v Veliki Britaniji se spopadajo z najvišjimi temperaturami v celotni zgodovini, ledeniki iz dneva v dan izginjajo, … To so bile osrednje novice, ki smo jih brali in poslušali zadnjih nekaj tednov na vseh informativnih programih. Ne samo, da smo jih brali, ampak smo jih tudi občutili, kajti bili smo priča enemu največjih vročinskih valov, kar jih je kdaj bilo na našem planetu. Prav tako je vročinski val zajel našo Slovenijo, kjer se ljudje soočajo s pomanjkanjem vode. Ne le, da je suša zajela površinski sloj tal in vodotoke, temveč je suša zajela tudi podtalnice. Predvsem je suša podzemne vode izrazitejša v goriški, gorenjski, dolenjski ter ljubljanski regiji. V večini teh regij so uvedli določene prepovedi uporabe vode. Najbolj na udaru pa so v slovenski Istri, kjer poročajo, da na izviru Rižane ni več vode, prav tako jo zmanjkuje tudi v podtalnici. Zaradi tega imajo tamkajšnji prebivalci do nadaljnjega omejeno uporabo pitne vode. Pomembno je omeniti tudi požar na Krasu, ki je bil najobsežnejši požar v Sloveniji do sedaj. Za požar na Krasu, ki je trajal več kot dva tedna, lahko z gotovostjo trdimo, da je bil tudi posledica ekstremnih temperatur ter suše. 

Pri vsem tem pa igra pomembno vlogo globalno segrevanje, saj so temperature v povprečju za približno 2 stopinji višje kot v poznem 19. stoletju, pred emisijami ogljikovega dioksida ter drugih zadrževalcev toplote. Lahko rečemo, da so vročinski vali le ena od vrst ekstremnih vremenskih podnebnih sprememb, ki pa postajajo le še pogostejše in vse bolj intenzivnejše. Posledično se vse pogosteje spopadamo z gozdnimi požari in sušami. Vse večji problem nastaja na področju kmetijstva, turizma, industrije in navsezadnje vse to vpliva na zdravje ljudi.  

Kakšne sploh so grožnje in vplivi ekstremne vročine? Ekstremna vročina privede do suše, vroče in suhe razmere pa lahko povzročijo velike požare v naravi. Zgradbe, ceste in infrastruktura absorbirajo toploto, kar vodi do temperatur, ki so lahko  v mestnih območjih za stopinjo ali več višje kot na obrobnih območjih – pojav, znan kot učinek mestnega toplotnega otoka. Naraščajoče temperature po vseh kontinentih ogrožajo ljudi, ekosisteme in gospodarstvo.

Ekstremna vročina je tudi eden glavnih vzrokov smrti zaradi vremena po vsem svetu, predvsem v Združenih državah Amerike. Toplotni stres se pri ljudeh pojavi, ko se telo ne more učinkovito ohladiti. Običajno se lahko telo ohladi s potenjem, toda ko je vlažnost visoka, znoj ne izhlapi tako hitro, kar lahko povzroči vročinski udar. Visoka vlažnost in povišane nočne temperature so verjetno ključne sestavine pri povzročanju bolezni in umrljivosti zaradi vročine. Posebej občutljivi na toplotni stres so otroci, starejše osebe, osebe s kroničnimi zdravstvenimi težavami ter delavci, ki delajo na prostem. Vroči dnevi so povezani tudi s povečanjem obolenj, povezanih z vročino, vključno s srčno-žilnimi in respiratornimi zapleti ter boleznimi ledvic.

Pri ekstremnih temperaturah je prizadeta tudi kakovost zraka. Vroči in sončni dnevi lahko povečajo proizvodnjo prizemnega ozona, škodljivega onesnaževalca in glavne sestavine smoga, ki lahko poškoduje dihala in je še posebej škodljiv za bolnike z astmo. Poleg tega večja uporaba klimatskih naprav zahteva več električne energije, ki lahko glede na vir sprošča druge vrste onesnaževanja, vključno s trdnimi delci, ki vplivajo tudi na kakovost zraka. Povečanje ozona in trdnih delcev lahko predstavlja resno tveganje za ljudi, zlasti za iste ranljive skupine, na katere neposredno vpliva zgoraj omenjena vročina.

Visoke temperature so lahko škodljive tudi za kmetijstvo. Visoke dnevne temperature negativno vplivajo na rast rastlin. Vročinski valovi prav tako povečujejo možnosti, da živina doživi vročinski stres, zlasti ko nočne temperature ostanejo visoke in se živali ne morejo ohladiti.

Prav tako je pomembno omeniti, da lahko med vročinskim valom pride do morebitnih izpadov električne energije, kajti višje poletne temperature povečajo povpraševanje po električni energiji za hlajenje, s tem pa zmanjšajo sposobnost prenosnih vodov za prenos električne energije. 

Kako lahko mi zgradimo odpornost na ekstremno vročino?

  • Prepoznavanje ranljivih skupin prebivalstva in ustvarjanje načrtov pripravljenosti na vročino z mislijo na vse stanovalce, ki lahko vključujejo korake, kot je odpiranje hladilnih centrov v obdobjih ekstremne vročine in sprejetje standardov toplotnega stresa na delovnem mestu.
  • Namestitev hladnih in zelenih streh ter hladnih pločnikov za  zmanjšanje učinka mestnega toplotnega otoka.
  • Sajenje dreves za zagotavljanje sence in hlajenje zraka z evapotranspiracijo.
  • Prizadevanje za energetsko učinkovitost za zmanjšanje povpraševanja po električnem omrežju, zlasti med vročinskimi valovi.

Ključni faktor v teh vročih dneh pa je seveda VODA. Kot vemo, je voda najpomembnejša v našem življenju, brez nje bi človeštvo izumrlo. Ampak zaradi dolgotrajnih vročinskih valov in posledično velike suše lahko pride do pomanjkanja pitne vode. V Sloveniji smo do zdaj lahko bili brezskrbni glede vode, vedno smo jo imeli dovolj, ko si odprl pipo, je pritekla čista pitna voda. Ampak te dragocenosti se nismo in se še zdaj ne zavedamo, saj kot pravi kitajski pregovor: »vrednosti vode ne poznamo, dokler se vodnjak ne posuši.«

Na žalost smo prišli do te skrajnosti, ko tudi mi trepetamo za nekaj kapljic dežja, ki bo napolnil suhe vodnjake. Z največjimi problemi se soočajo v Slovenski Istri, kjer se pozivi k varčni porabi vode vrstijo drug za drugim. Na izviru Rižane ni več vode, tako da za pripravo pitne vode črpajo podtalnico. Zaradi poletne turistične sezone in s tem večje porabe pitne vode ter zanemarljive količine padavin je prišlo do tega, da vode na izviru Rižane več ni. Vodo od takrat naprej črpajo iz podtalnice in še tam jo zmanjkuje. Zato so iz Rižanskega vodovoda Koper sporočili, da do nadaljnjega veljajo določeni ukrepi za preprečevanje prekomerne porabe vode, in sicer so izklopljeni zalivalni sistemi na javnih zelenicah, zaprti tuši na vseh plažah, izklopljene fontane in vodni motivi na javnih površinah. Prepovedano je pranje avtomobilov, izjema pa so avtopralnice, ki za pranje uporabljajo reciklirano vodo. Komunalna podjetja bodo še naprej drevesa in cvetlične grede zalivala samo iz možnih vodnih zajetij in drugih vodnih virov.

Da bi izvedeli kaj več o tem, smo za intervju zaprosili direktorja Rižanskega vodovoda Koper, Martina Preglja:

Velika suša še kar naprej pesti Slovensko Istro, dežja pa je samo za vzorec. Kakšno je trenutno stanje na Rižanskem vodovodu? Kako se spopadate s tem problemom?

Letošnje sušno obdobje se je začelo veliko prej kot v povprečnih minulih poletjih, zato so tudi  težave z zagotavljanjem zanesljive vodooskrbe na področju slovenske Istre nastopile precej prej kot običajno. Kakšni so trendi in kaj nas čaka, če ne bo padavin, smo začeli zaznavati že sredi maja, saj pravih padavin ni bilo od novembra lani, prav tako so v celoti izpadle spomladanske – aprilske padavine. Zato smo že sredi junija začeli opozarjati na pričakovano pomanjkanje vode in pozivali vse naše uporabnike, tako v gospodinjstvih kot v gospodarstvu, k varčevanju in iskanju alternativnih virov za ne nujno uporabo pitne vode. Proti koncu junija smo te pozive stopnjevali, ko pa je bilo očitno, da se krizno stanje le še nadaljuje in slabša, je skupščina RVK sprejela tudi prve ukrepe in prepovedi uporabe pitne vode za nenujne namene. Kmalu so jim sledili še dodatni ukrepi z razširitvijo prepovedi na vso posebno rabo vode.

Kakšne so posledice pomanjkanja vode iz Rižanskega vodovoda?

Posledice so vsesplošne. Predvsem so prizadeti naše občanke in občani in tudi njihovi gostje, ki morajo skrbno in odgovorno ravnati z vsako kapljico vode, v kuhinji, kopalnici, povsod, ob vsakem kontaktu s pitno vodo. Posledice se čutijo tudi v gospodarstvu, ponudniki turističnih kapacitet so prisiljeni opozarjati svoje goste na nujnost varčevanja z vodo, kar je zagotovo v nasprotju z željo, da turistom zagotovimo maksimalni komfort. Prizadeti so kmetje, ki so svoje pridelke zalivali s pitno vodo iz Rižanskega vodovoda in si niso pravočasno zagotovili ustreznega nadomestila. Nenazadnje se bo ta kriza močno odrazila tudi na poslovanju Rižanskega vodovoda Koper, saj nam bodo prihodki iz prodaje vode občutno upadli zaradi zmanjšane porabe pitne vode. Vendar, kot smo večkrat poudarili, naša prioriteta je bila in bo tudi v bodoče, da občankam in občanom zagotovimo pitno vodo vsaj v minimalno potrebnih količinah in se na vsak način skušamo izogniti redukcijam, ki bi poleg ostalega imele lahko predvsem zdravstvene posledice, pri ljudeh, ki bi zaužili iz 35-letne navade vodo, ki ne bi bila več pitna.

Kakšni so odzivi domačinov? Kaj se zgodi, če se domačini ne ravnajo povsem po navodilih?

Večina ljudi se zaveda, v kakšnih okoliščinah smo vsi, ne samo Rižanski vodovod Koper, saj se pomanjkanje vode vidi na vsakem koraku, ob pogledu na naravo in okolje, v katerem smo. Zato tudi čutijo potrebo po solidarnosti in odgovornem ravnanju s pitno vodo in primerno temu so se in se obnašajo tudi v tej krizi. Tudi nekatera velika podjetja, ki so hkrati tudi veliki porabniki vode, so se v času najhujše krize odločila za prilagoditev proizvodnje, obratovanja in tudi kolektivnih dopustov. Vedno pa se najdejo tudi posamezniki, ki lastno udobje postavijo pred skupne interese in jim je malo mar za potrebe drugih. Za tiste, ki ne upoštevajo prepovedi in omejitev, je pristojen medobčinski inšpektorat, ki se odziva na morebitne prijave kršitev. Niso redki primeri, da se tudi občani obračajo na nas in prijavljajo kršitve, ki jih mi potem usmerimo naprej v obravnavo. Je pa naša prioriteta v vsakem trenutku predvsem zanesljivo zagotavljanje pitne vode do zadnje kaplje.

Ali lahko požari, kot je bil ta na Krasu, še otežujejo situacijo s pomanjkanjem vode (seveda, če bi se ta približal Rižanskemu vodovodu)?

Vsekakor. Zavedati se moramo, da bi se za gašenje vsakega morebitnega požara, ki bi se zgodil na področju od Rodika proti obalnim občinam ali na njihovem področju, uporabila voda, ki bi bila tako ali drugače namenjena za oskrbo tega področja. Posledično tak požar pomeni za vodovod neplaniranega in zelo hitro zelo velikega porabnika, ki lahko ključno vpliva na zanesljivost vodooskrbe, še posebej v teh časih, ko vode ni dovolj. Zadnji požar pri Socerbu je to pokazal zelo nazorno, ko je dodatno obremenil kritično stanje vodooskrbe Slovenske Istre. Nekaj cistern, ki jih je angažirala Uprava republike Slovenije za zaščito in reševanje, ki so v preteklih dneh prevažale vodo iz reke Unice na vodarno v Cepkih in nam s tem zagotavljale dodatne količine vode, je bilo ob izbruhu požara  pri Socerbu potrebno preusmeriti na gašenje požara, prav tako so se gasilci priklapljali tudi na omrežje preko hidrantov. K sreči se je na drugi strani hkrati pojačalo prevoze vode iz reke Unice in se je naša enačba še enkrat več skozi šivankino uho izšla. Pri požaru na Krasu pa je bila neposredno ogroženo črpališče Klariči in vodarna v Selih, kar bi lahko popolnoma ohromilo vodooskrbo kraških občin s strani Kraškega vodovoda Sežana in nam odvzelo ključne količine ter s tem posledično bi padla tudi vodooskrba Slovenske Istre. Na srečo in po veliki zaslugi hitrega in odločnega ukrepanja gasilcev, vojske, predvsem pa civilne zaščite se ta najhujši scenarij za las ni zgodil.

Če bo suša še vztrajala in bo vode vedno manj, ali imate v mislih že kakšno začasno rešitev?

Po obisku Ministra za okolje in prostor, ki se je v Slovenski Istri osebno seznanil s tem, kako huda je suša, je Vlada republike Slovenije sprejela sklep o zagotavljanju dodatnih količin vode, ki jih s cisternami slovenske vojske in gasilcev ter s pomočjo zasebnikov dovažajo v vodarno v Cepkih iz reke Unice. Dodatne dnevne količine vode, ki jih dobimo v cisternah, je možno do neke mere še povečati, kar nam trenutno tudi uspeva, glede na to, da izdatnost vseh drugih virov na drugi strani občutno pada. Če ne bo izdatne pomoči iz zraka v kratkem in se bo nadaljevalo to tako hudo sušno obdobje, se z veliko gotovostjo ne bomo mogli izogniti redukcijam, ker drugih nujnih interventnih rešitev ni več na razpolago in smo zato vsa naša gospodinjstva in vse naše uporabnike že preventivno pripravili s pomočjo zloženk – brošur, ki so jih prejeli na svoje naslove, kako ravnati v primeru redukcij in kako ravnati z vodo, ki bo po njih pritekla iz pip in ne bo pitna ter jo bo za prehrambene namene potrebno prekuhavati.

Ali imate v mislih že kakšno dolgoročno rešitev za v bodoče, ker kot vemo, se bodo take razmere v prihodnjih letih le še stopnjevale?

S problemom zagotavljanja dodatnega vodnega vira za slovensko Istro so se ukvarjali številni v preteklih desetletjih. Bili so različni projekti, niti en ni bil realiziran. Letošnja suša in vse bolj očitne klimatske spremembe so pokazale kako velik je ta problem za obalne občine, za turizem in za celotno državo in da gre za nacionalni problem, ki ne sme imeti političnega predznaka in ga je potrebno prioritetno rešiti. Zato smo na zadnjem sestanku s predstavniki Ministrstva za okolje in prostor določili kratkoročne, nujne, interventne ukrepe za reševanje letošnjega poletja, srednjeročne, s katerimi bomo preprečili ponovitev letošnjega scenarija v naslednjih dveh do treh letih, in dolgoročne, ki bodo zagotovili trajno zanesljivo vodooskrbo tega področja. Pri slednjih gre predvsem za zagotovitev dodatnega zadostnega vodnega vira surove vode. Potrebno se je zavedati, da je reševanje tako velikih infrastrukturnih projektov, kot je vodooskrba Slovenske Istre, v državni domeni in da tega sami ne moremo narediti.

 Ali že s kom sodelujete pri reševanju tega problema?

Pri reševanju letošnje krize nam pomaga Uprava republike Slovenije za zaščito in reševanje, ki je izvajalec projekta zagotavljanja dodatnih količin vode s prevozi iz reke Unice. V sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor pa bomo izvedli srednjeročne in dolgoročne rešitve. Še vedno je aktualno zagotavljane vode in vodnega zajetja Padež, hkrati pa se predvidevajo še druge paralelne rešitve, saj smo prepričani, da je končna rešitev vsota vseh do sedaj znanih rešitev in ker preprosto ne smemo več staviti samo na en projekt, ki se lahko zaradi različnih razlogov in interesov izkaže za neuresničljivega ali v nekem trenutku nezanesljivega. 

 

Vir:

KAKŠNA JE VLOGA NEVLADNIH ORGANIZACIJ PRI OBLIKOVANJU ALKOHOLNIH POLITIK?

  • Vloga nevladnih organizacij (naprej NVO) je ključna pri spremembi zakonodaje v javnozdravstvenem sektorju.
  • Kakšna je vloga NVO v Sloveniji pri alkoholni politiki?

Ni neobičajno, da nevladne organizacije (naprej NVO) opravljajo zagovorništvo ter se vključujejo v ustvarjanje ter sprejemanje nove zakonodaje. Tovrstne prakse so pogoste v Sloveniji ter drugod po svetu. Strokovna podkovanost, tesna povezava z lokalno skupnostjo ter sodelovanje z mednarodnimi institucijami so vse razlogi, zakaj je vključevanje NVO v procese oblikovanja politik še kako dobrodošlo. Isto velja tudi za oblikovanje politik na področju alkohola. Kakšna je torej vloga NVO pri alkoholni zakonodaji?

NVO so v današnjih demokratičnih družbah postale ključen in nepogrešljiv sestavni člen. Osvetlijo tiste dele družbe, ki so pogosto spregledane. Opozarjajo na etiko zakonodaje in njene implementacije. Primer tega je alkoholni semafor, katerega smo skupaj z ostalimi organizacijami pripravili v času predvolilnih kampanj. Oblikovanje alkoholnih politik ni zgolj pripravljanje zakonodaje, temveč tudi analiza realnega stanja in opozarjanje na pomanjkljivosti zakonodaje. 

Ena izmed tovrstnih pomanjkljivosti, ki smo jo izpostavili v alkoholnem semaforju, so tudi sponzoriranja NVO iz strani alkoholne industrije. Ker NVO delujejo tudi kot zagovorniki in sooblikovalci politik, so lahko sponzoriranja velika težava. NVO so lahko v tem primeru znajdejo v položaju, kjer zagovarjajo večjo industrijo, namesto dejanskih objektivnih argumentov ter znanosti. O takšnih primerih smo pisali tukaj, kjer se nekatere organizacija lahko povezujejo z alkoholno industrijo, tudi na zelo netransparenten način. 

NVO lahko v procesu alkoholnih politik sodelujejo predvsem preko zagovorništva ali uporabe legalnih sredstev. V Sloveniji smo leta 2009 sprejeli Resolucijo o normativni dejavnosti, ki nalaga najmanj 30-dnevno javno razpravo o vsakem novem predpisu. V to se pogosto vključuje ravno NVO. Toda mnogokrat se zgodi, da predlogi nimajo vključene javne razprave ali pa ima ta prekratek rok. CNVOS tovrstne kršitve spremlja, v mesecu juliju je 75 % izmed vseh predpisov kršilo resolucijo. Prav tako pa CNVOS vodi postopke imenovanja NVO predstavnikov v različna delovna in posvetovalna telesa. 

Vendar pa je delo NVO najmočnejši takrat, ko se povezuje še s preostalimi organizacijami izven svoje države. Alkohol vse več deluje na globalni ravni, zato morajo NVO-ji delovati tudi na mednarodni ravni, kajti s tem lažje naslavljamo vprašanje svetovnega javnega zdravja.

NOVI TRENDI ALKOHOLNE INDUSTRIJE, 2. DEL: Sedaj so v ospredju ženske

  • Alkoholna industrija ima več oglaševalskih strategij, ki ciljajo ženske.
  • Kaj je pink-washing in roza pijača?
  • Ali oglaševanje dejansko uspeva, ali opažamo vzpon v pitju med ženskami in dekleti?

Ženske pijejo manj kot moški, v Sloveniji in širše. S tem ženska populacija za alkoholno industrijo postane nova priložnost za večanje baze kupcev. V prvem delu pregleda novih trendov v alkoholni industriji je postalo jasno, kako iznajdljiva je lahko ta industrija, če je njen cilj večja dobičkonosnost. Eden izmed primerov je covid-19, kjer je industrija izkoristila javno-zdravstveno krizo in je s tem alkohol postal še bolj dostopen, sploh mladoletnim osebam. Podobno se lotevajo ženske populacije: oglaševanje feminizma, izkoriščanje preventivnega boja proti raku na prsih, ter promoviranja nizko-kaloričnih pijač. Alkoholni industriji s svojimi oglaševalskimi strategijami na žalost uspeva, razlike v pitju alkoholnih pijač se med spoloma zmanjšujejo, kar pomeni, da je med potrošniki tudi vse več žensk.

Pred nekaj leti so alkoholne industrije oglaševale svoje izdelke skupaj z roza pentljo, simbolom za obolenjem z rakom na prsih. Alkohol dokazano poveča verjetnost obolenja za rakom, vsaj do 8 % obolenj je povezanih z alkoholom. Zato raziskava Mart in Giesbrecht iz leta 2015 spodbuja ostrejše ločevanje preventivnih in ozaveščevalnih programov z oglaševalskimi strategijami alkoholne industrije. Ponovno gre za pristop lepšanja lastne slike industrije, vendar je to izjemno nevarno, sploh zaradi zdravstvenega tveganja, ki ga prinaša uživanje alkohola. Tovrstna oglaševalna taktika se imenuje pink-washing.

Pink-washing pa ni edini način, preko katerega alkoholna industrija želi med svoje kupce privabiti žensko populacijo. Vse več je tudi nizko-kaloričnih pijač ali ženskam privlačnejših alkoholnih pijač. Če je alkoholna industrija prej oglaševala predvsem na »tradicionalnem moški način,« se je to v zadnjih letih obrnilo. Na trg so vstopila piva s sadnimi okusi ter »vitke« oz. nizko-kalorične pijače, ki prilivajo olje v ogenj obsedenosti s postavo in zunanjim izgledom. Raziskava v Avstraliji je pokazala, da se alkohol po družabnih omrežjih želi povezati z življenjskim slogom žensk, pa naj bo to preko ličil, oblek, ali ostalih stereotipnih ženskih interesov.

Dodaten dokaz, da alkoholna industrija s svojim oglaševanjem ženskam želi zgolj povečati dobiček, so tudi oglaševalske kampanje, ki v ospredje postavljajo feministična sporočila. Absolut vodka to počne že kar nekaj let, opazi pa se tudi prilagajanje vsebine na to, o čemer se največ govori v določenem času. Leta 2016 so oglaševali žensko samostojnost, leta 2020 pa »samo ja pomeni ja« in odgovornost moških v spolnosti. Alkoholna industrija sporočila svojega oglaševanje prilagajajo glede na želje javnosti. A hkrati s tem ženskam poslabšujejo zdravje, alkohol pa je mnogokrat člen v nasilju proti ženskam.

S tem ko alkoholna industrija oglašuje feministična sporočila in se povezuje z roza pentljo, sebe portretira kot dobro, pozitivno industrijo, hkrati pa skuša povečati število kupcev med žensko populacijo. Na žalost jim to do neke mere uspeva. Razlike v pitju alkohola se med moškimi in ženskami manjšajo, veča se število (predvsem mladih) žensk, ki so zasvojene z alkoholom in morajo za to biti v bolnišnični oskrbi. Ženske in dekleta so za alkoholno industrijo le še ena priložnost.

VPLIV VOJNIH KONFLIKTOV NA OKOLJE

Po dveh letih boja z epidemijo se je v začetnih mesecih leta 2022 zazdelo, da bomo z virusom uspeli zaživeti v nekakšnem sobivanju in s tem zaživeli tudi svobodnejše in bolj sproščeno življenje. Kljub tovrstnim pričakovanjem se je na žalost zgodil 24. februar 2022 – ruska vojska je prestopila državno mejo suverene Ukrajine in nanjo sprožila obsežen vojaški napad. Zgodilo se je to, o čemer se je dolgo govorilo in grozilo, četudi nismo zares verjeli, da so tovrstni ekscesi na območju stare celine v 21. stoletju še lahko realnost. Kljub dosedanjim krizam, ki jih je doživela Evropa in ki so jo zaznamovale, lahko glede na dogodke, ki so sledili od ruske invazije, rečemo, da smo se 24. februarja zbudili v novi in korenito drugačni Evropi.

Ko je govora o vplivih vojn na bližnjo in širšo okolico, navadno govorimo o presežkih, a žal ne pozitivnih. V primeru ukrajinske krize je razvidno, v kakšne stiske ja pahnjeno prebivalstvo, kako močni begunski tokovi se lahko sprožijo, do kakšnih grozot (tudi vojnih zločinov) lahko prihaja, kako lahko vojna negativno vpliva na prehransko varnost in gospodarstvo regije in celotnega sveta itd. Gotovo so to najbolj očitni učinki vojn, kljub vsemu pa niso edini. Eden od pogosto spregledanih negativnih učinkov vojn je tudi degradacija okolja.

Ko je govora o tem področju, ne smemo pogleda ozko usmerjati zgolj v same konflikte, temveč je potrebna širša percepcija. Globalizacija gospodarstva, komunikacij in drugih področij je poskrbela tudi za globalizacijo vojaškega sektorja in geopolitičnih varnostnih zavezništev. Velesile posledično vzdržujejo orjaške orožarske aparate, ki so že v času miru vse prej kot okolju prijazni. Vojske so namreč veliki porabniki fosilnih goriv, s tem pa v ozračje prispevajo ogromne količine toplogrednih plinov, ki so gonilo podnebnih sprememb. Vojska Združenih držav Amerike letno v ozračje izpusti 59 milijonov ton toplogrednih plinov, kar je več kot celotna količina letnih izpustov mnogih industrializiranih držav. Če bi bila vojska ZDA samostojna država, bi se tako z vidika količin emitiranih toplogrednih plinov znašla na 55. mestu in proizvedla več toplogrednih plinov kot npr. Madžarska, Maroko, Finska, Norveška in Peru. Ob tem je potrebno poudariti, da je 70 % izpustov posledica transporta enot in vojaške opreme po svetu.   Kjotski protokol je leta 1997 vojsko ZDA izvzel iz zavez za zmanjšanje izpustov CO2 , kar je sicer popravil Pariški sporazum, ki pa zmanjšanje izpustov vojske ZDA kljub vsemu ni označil kot obvezo. Poudariti je tudi potrebno, da so na voljo zgolj zelo pomanjkljivi podatki o porabi fosilnih goriv za vojaške namene, iz česar lahko sklepamo, da so izpusti toplogrednih plinov v resnici še precej večji.

V času dejanskih oboroženih konfliktov imajo ti na okolje raznovrsten in žal pogosto (a, morda presenetljivo, ne vedno) negativen vpliv. Zračni napadi na biosfero negativno vplivajo zaradi hrupa, ki ga povzročajo tako prevozna sredstva kot tudi detonacija izstrelkov. Mnoge živali imajo v primerjavi z ljudmi boljše razvit sluh, zaradi česar so še bolj podvržene posledicam hrupa. Te so seveda odvisne od trajanja, glasnosti in samih bioloških značilnosti vrst, na splošno pa velja, da so živa bitja deležna močnih poškodb sluha ali oglušelosti. Poleg tega ima hrup tudi negativne psihološke učinke za živali, saj prispeva k manjši stopnji reprodukcije, vpliva na način hranjenja, način obnašanja v življenjskih okoljih itd. Letalski promet vpliva tudi na rušenje naravnega ravnovesja z vnosom tujerodnih invazivnih vrst v okolje, kjer poteka konflikt. Za te vrste je značilno, da jih v določen prostor, kjer prej niso bile prisotne, navadno prinese človek. Tam nimajo naravnih sovražnikov, zato se v primeru uveljavitve divje razmnožujejo in izpodrivajo domače vrste, ki so sicer zaradi evolucijskih zakonitosti prisotne na nekem območju. Izstrelki zračnih plovil v neurbanih okoljih za sabo puščajo tudi povečanje smrtnosti živih bitij in s kraterji degradirano pokrajino, kjer so prsti pogosto onesnažene, površje pa destabilizirano.

Na širitev tujerodnih invazivnih vrst vplivajo tudi pomorske vojaške operacije, ki vrste širijo predvsem z izpusti balastnih voda plovil. Eksplozije v času pomorskih bitk močno vplivajo posebno na tiste morske vrste, ki za svoje življenje uporabljajo sluh. Prizadeti so predvsem delfini in kiti, ki lahko doživijo krvavitve iz čutil za sluh, zaradi zmedenosti pa ni neobičajno, da te vrste tudi masovno nasedajo na morski obali. Zaradi pritiska, ki je posledica eksplozij, lahko mehanske poškodbe seveda doživijo tudi druga živa bitja (ribe, ptice itd.). Pomorski spopadi sicer ne prinašajo le negativnih učinkov. V času druge svetovne vojne so na nekaterih območjih severnega Atlantika, ki so bila pod vplivom spopadov, zabeležili obnovitev sicer izropanih ribjih zalog, ker so ribiči zaradi nevarnosti svojo dejavnost ponekod začasno opustili. Izkazalo se je tudi, da potopljena plovila predstavljajo zanimive habitate za živa bitja – imenujemo jih celo umetni koralni grebeni. 3  

V primeru kopenskih spopadov bitke pogosto potekajo tudi v neposeljenih območjih, kjer je biodiverziteta nadpovprečna. Pogosto nastradajo endemične in ogrožene vrste tako neposredno (poškodbe zaradi spopadov) kot posredno (uničenje habitatov). V sklopu degradacije habitatov je potrebno omeniti tudi negativni vpliv velikih skupin beguncev, ki zaradi bega prav tako negativno vplivajo na naravno okolje, kjer človeka v času miru ni. Seveda tudi v tem načinu boja spopadi za sabo pustijo degradirano pokrajino, ki zavira prosperiranje mnogih vrst. Dvorezen meč so minska polja, ki lahko v okolju ostanejo še leta, celo desetletja po koncu vojn. Na eni strani so smrtno nevarna za večje sesalce, na drugi pa zaradi nevarnosti ustvarijo tudi »nikogaršnjo zemljo«. Tja človek ne upa, kar živim bitjem omogoča nemoten oz. celo lažji razvoj. Strateška rušitev nekaterih velikih objektov, kot so npr. jezovi, za okolje prav tako predstavlja veliko nevarnost v obliki vodnega onesnaženja, umiranja vodnih živali in povečane smrtnosti kopenskih bitij zaradi neposrednega soočenja z vodnim valom in za življenje neprimernega okolja po tem, ko voda odteče. 3

Z vojaškim aparatom so povezana tudi onesnažena okolja, ki so lahko posledica različnih razlogov. Že sama vojaška industrija za svoje produkte uporablja snovi, ki imajo na okolje smrtonosen vpliv. V ZDA tako obstajajo vodni viri, ki so bili nekdaj vir pitne vode, danes pa so zaradi škodljivih učinkov vojaške industrije in vojaških baz zdravju nevarni. Enake primere najdemo tudi v Rusiji in drugod. Tekom spopadov je v preteklosti prihajalo do tragičnih dogodkov, kjer so okolju nevarne snovi služile kot orožje. V času Vietnamske vojne so Američani po gozdovih Vietnama, Laosa in Kambodže razpršili 77 milijonov litrov pesticidov. Poleg tega vojske še danes, kljub prepovedi, občasno uporabljajo kemično orožje, ki neselektivno prizadene vsa živa bitja, ki jih  doseže. 3

Jasno je torej, da vsaka vojna ni le tragičen dogodek za človeštvo, temveč tudi za celotno živo in neživo naravo. S človekovim entuziazmom in izvirnostjo pri razvoju novih in novih vojaških tehnologij se stopnjujejo tudi vplivi, ki jih ima orožje in z njim vojne na okolje. Kako ustaviti ta začaran krog, ne vem, vem pa, da si vse, kar biva na Zemlji, zasluži mir in dostojno ter zdravo življenjsko okolje. Naredimo vse, kar je v naši moči, da bo temu (nekoč) tako. 

 

 

  1. McCarthy, N., 2019. Report: The U.S. Military Emits More CO2 Than Many Industrialized Nations. Forbes. URL: https://www.forbes.com/sites/niallmccarthy/2019/06/13/report-the-u-s-military-emits-more-co2-than-many-industrialized-nations-infographic/
  2.  Kehrt, S., 2022. The U.S. Military Emits More Carbon Dioxide Into the Atmosphere Than Entire Countries Like Denmark or Portugal. Inside Climate News. URL: https://insideclimatenews.org/news/18012022/military-carbon-emissions/#:~:text=Using%20Department%20of%20Energy%20data,metric%20tons%20of%20greenhouse%20gases.
  3.  Lawence, M. J., Stemberger, H. L. J., Zolderdo, A. J., Struthers, D. P., Cooke, S. J., 2015. The effects of modern war and military activities on biodiversity and the environment. Environmental reviews, 23, 4. URL: https://doi.org/10.1139/er-2015-0039.

 

Prispevek je pripravil Tim Gregorčič.