O travmi in terapijah piše Karin Križman iz pisarne Mladinske zveze Brez izgovora Slovenija.
V travmatičnih situacijah (npr. pričevanje (nasilni) smrti, žrtev nasilja, življenjsko ogrožajoča situacija itd.) je posameznik potisnjen do roba svojih fizičnih in mentalnih sposobnosti. Ti dogodki sprožijo izjemno močno stresno reakcijo, ki pogosto vodi v dolgotrajne duševne motnje, med katerimi je najpogostejša posttravmatska stresna motnja (PTSM).
PTSM je motnja, definirana predvsem s tremi sklopi simptomov, in sicer (1) intruzijami oziroma vsiljivimi spomini (neželena in neprostovoljna podoživljanja travmatičnega dogodka); (2) močnimi težnjami po izogibanju dražljajem, ki spominjajo na travmatično izkušnjo (pogosto izogibanje krajem, prostorom, situacijam, ki sprožijo spomin, pri čemer to izogibanje ovira vsakodnevno delovanje); ter (3) vztrajno in močno fiziološko vzburjenostjo (pospešen srčni utrip, slabost, omotičnost, hitro dihanje, panični napadi itd.). V primerjavi z drugimi motnjami je PTSM bolj vztrajna motnja z manjšo stopnjo spontanega izboljšanja ter večjo verjetnostjo za komorbidnost drugih duševnih motenj. Zelo pomembno je torej, da posameznikom, ki trpijo za motnjo, najdemo in omogočamo učinkovito zdravljenje.
Vedenjsko kognitivna terapija in terapija izpostavljanja
Pristopa vedenjsko kognitivne terapije in terapije izpostavljanja (ki prav tako izhaja iz vedenjskih pristopov k zdravljenju) sta se dolgo časa uporabljala kot primarno priznana in učinkovita pristopa za zdravljenje motnje. Naslavljata namreč nefunkcionalne misli, vedenja ter čustva, ki se pojavljajo kot posledica travmatične izkušnje. K zdravljenju ta dva načina zdravljenja pristopata od zgoraj navzdol (ang. top-down approach), saj se ukvarjata s posledicami, ne z vzroki nastanka motnje. Medtem ko sta se pristopa pokazala za zelo učinkovita pri zmanjševanju simptomov PTSM-ja, pa do zmanjšanja simptomov ne pride pri vseh posameznikih z motnjo. Vedenjsko kognitivna terapija namreč temelji na kognitivnem procesiranju situacije ter simptomov, ki se nam pojavljajo, da jih lahko premostimo, hkrati pa je ravno delovanje kognicije v travmatičnih situacijah ali situacijah, ki nas spominjajo na travmo, oškodovano zaradi povečanega negativnega čustvovanja. Zaradi tega se je zdravljenje v zadnjih desetletjih začelo osredotočati tudi na pristope, ki temeljijo na raziskovanju izvorov travme. Ti pristopi se ukvarjajo s spreminjanjem fiziologije in čustvenega procesiranja travmatične izkušnje ter s tem, kako je travma “zapisana” v naših telesih. To so pristopi, ki v središče postavljajo telesne spomine, odzive in občutja.
Na telo osredotočene terapije – somatsko doživljanje
Somatsko doživljanje je telesno usmerjen pristop za zdravljenje travm in drugih stresnih motenj. Ne osredotoča se na travmatični dogodek, temveč na njegove psihosomatske posledice. Stresni simptomi naj bi namreč izvirali iz preobremenjenosti stresnega sistema telesa zaradi intenzivnosti travmatičnega dogodka. Namesto da bi se sistem odzval s sistemom beg ali boj, se pojavi deregulacija emocij in telesnih odzivov, kar vodi v dolgotrajen povečan stresni odziv (kar opazimo tudi pri žrtvah PTSM-ja).
Posameznik se pri terapiji somatskega doživljanja osredotoča na notranja občutja v telesu, namesto na kognicijo in čustvovanje. S pomočjo sprejemanja in toleriranja teh občutij ter pridruženih čustev se izuri postopoma sproščati vzburjenje, povezano s travmo. Hkrati terapija krepi tudi notranje in zunanje vire posameznika, kot je npr. prepoznavanje delov telesa in spominov, ki so povezani s pozitivnimi izkušnjami. Povečano zavedanje telesa in občutij znotraj njega pomaga predelati aktivacijo občutij, povezanih s travmo, hkrati pa pripomore tudi k samoregulaciji in s tem zmanjšanju stresnih odzivov.
Naša telesna in psihična občutja so zelo pogosto povezana. Naše telo na primer ne loči, ali je nevarnost psihična ali fizična. V obeh primerih se zato odzove s povečanim fizičnim odzivom z namenom, da bi nas zaščitilo. Ko torej fizična nevarnost mine, ostanejo psihični sprožilci, na katere se telo še vedno podobno odziva, hkrati pa tudi fizični pokazatelji travme v različnih telesnih občutjih. Zaznamo jo prek občutij, kot so slabost, zmedenost, otopelost, tresenje, pospešen srčni utrip in dihanje, napetost mišic, zmanjšanje spolne aktivnosti, nespečnost, glavoboli, zaprtost, specifične bolečine v telesu ipd. S pomočjo odkrivanja telesnih občutij in nepravilnosti v delovanju, ki so pogosto lažje dostopna, bolj oprijemljiva, prej opažena ter manj stigmatizirana s strani družbe, lahko postopoma odkrivamo in zdravimo tudi psihične vire stisk in motenj.
Telesna terapija v Sloveniji:
Center za integrativni razvoj (CIR) Slovenija: https://cir.si/terapevti/
Integralna telesna psihoterapija (ITP) Slovenija: https://ipd-center.eu/cjeloviti-osobni-razvoj/individualne-terapije/
Združenje plesno-gibalnih psihoterapevtov Slovenije: https://zpgps.si/
Viri:
Kuhfuß, M., Maldei, T., Hetmanek, A. in Baumann, N. (2021). Somatic experiencing–effectiveness and key factors of a body-oriented trauma therapy: a scoping literature review. European journal of psychotraumatology, 12(1), 1929023.
Protocol, A. T. I. (2014). Trauma-informed care in behavioral health services. Rockville, USA: Substance Abuse and Mental Health Services Administration.
Stewart, S. H., Pihl, R. O., Conrod, P. J. in Dongier, M. (1998). Functional associations among trauma, PTSD, and substance-related disorders. Addictive Behaviors, 23(6), 797–812. DOI:10.1016/S0306-4603(98)00070-7