O gorah, alpinizmu in skrbi za naravo se z dr. Ireno Mrak pogovarja članica Mladinske zveze Brez izgovora Slovenija Leja Mikuž.
S svojimi visokimi vrhovi, oddaljenimi lokacijami in veličastno lepoto so gorska območja že dolgo privlačna za obiskovalce iz vseh družbenih slojev, ki jih privabljajo pogosto pisane tradicije lokalnih skupnosti, možnosti za športne dejavnosti in tudi duhovna tolažba. V zadnjih letih pa so vse te lastnosti nadgradila družbena omrežja, na katerih ljudje vsakodnevno objavljajo slike z različnih vrhov in tako še druge motivirajo, da se odpravijo v gore.
Vse lepo in prav, dokler to ne privede do prekomerne zmogljivosti alpskega ekosistema. Čeprav se zdijo mogočni, so gorski ekosistemi namreč zelo krhki. Prekomerno število ljudi in posledično odpadki, ki nastanejo zaradi obiska gora, ogrožajo prostoživeče živali in onesnažujejo vodo ter predstavljajo tveganje za zdravje skupnosti nižje od reke. Večino plastičnih in drugih odpadkov prenašajo veter, taleči se ledeniki in dež, na koncu pa končajo v rekah in oceanih. To je še posebej zaskrbljujoče, saj gorske verige s svojimi ledeniki, snežnimi odejami, jezeri in potoki delujejo kot vodni stolpi sveta in zagotavljajo sladko vodo za 1,9 milijarde ljudi.
Intervju z dr. Ireno Mrak, doktorico znanosti na področju geografije ter predavateljica in alpinistka, ki ima že kar lepo zgodovino preplezanih vrhov.
Kako bi na splošno opisali trenutne razmere v alpskem svetu?
Zaznavamo vedno večji obisk, ne samo na nizkih gorskih območjih (do 500 m. n. v.), temveč tudi v visokogorju (nad 1800 m. n. v., tj. nad gozdno mejo, kjer se že začnejo območja travniške vegetacije).
Porast vse večjega števila ljudi v visokogorju pa se dogaja zato, ker je tam naravno območje, brez kakršne koli poselitve, zato je z vidika ljudi manj obremenjeno in si lahko odpočiješ od vsakodnevnega vrveža. Sploh zdaj v zadnjih letih smo ljudje ugotovili, da prav vsak posameznik potrebuje stik z naravo.
Menite, da imajo družbena omrežja res tako velik vpliv na prekomerni obisk gora?
Vsekakor. Če gledamo po številkah, včasih ali pa danes, številke niti niso tako različne. Po anketah, ki so jih v 90. letih opravili na Fakulteti za šport, je približno 4000 Slovencev redno zahajalo na gorska območja. Najverjetneje je število tudi danes podobno, vendar pa so navade drugačne.
Trendi, ki se pojavljajo v zadnjem času, ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu, so, da neko mesto/točka kar naenkrat postane zanimiva. To pa je posledica družbenih omrežij, ko nekdo “nekontrolirano” deli neko fotografijo z določene točke, ki nato postane “slavna” med uporabniki določenega družbenega omrežja. Sploh zadnja leta so na velikem udaru gorska območja, ki so zelo fotogenična. Po objavi neke fotografije morajo seveda tisti, ki so objavo videli, iti tudi sami pogledat in pofotografirat točko, četudi nimajo nobenih izkušenj s hojo v visokogorja. To pa postane izziv za vse, ki niso tako vezani na družbena omrežja in niso vajeni tovrstne gneče v hribih. Prav tako povečan obisk postane izziv tudi za naravo – živali, rastline na gorskih območjih.
Menim, da je ta nov trend samohvala ali pa nek prispevek k izboljšanju samopodobe, z vidika narave pa je to zelo problematično. Prav tako lahko tukaj izpostavimo tudi Himalajo (bolj vzhodni del), sploh zdaj v spomladanskem času, po monsunskem deževju, ko je zabeležen največji delež obiska. Tu je vse ušlo izpod nadzora, saj ko govorimo o Himalaji, ne moremo več reči, da gre za alpinizem, ampak zgolj še za masovni turizem, ki pa je prikazan na tisočih objavah družbenih omrežij. Tako pa prelepe gore žal izgubijo svoj čar.
Kakšno pa je vaše mnenje o gorskih kočah, ali mogoče ponujajo celo preveč (predvsem se nagibam h Kredarici)?
Planinske koče v Sloveniji se prilagajajo razmeram, tam, kjer je koča, lahko vidimo največ planincev/turistov, tam, kjer je ni, pa ljudi sploh ni. Tako lahko rečemo, da so planinske koče magnet za ljudi. Imamo določeno skupino ljudi, ki radi obiskujejo koče in si privoščijo kosilo ter se tam tudi malo družijo. Ne govorimo več o planincih, takih, kot so bili v starih časih, ko so bili zadovoljni že z enolončnico. Danes so zahteve vsekakor večje. Upravljalci koč pa morajo temu slediti, ker konec koncev živijo od tega. Če pogledamo z vidika okolja, je to velik pritisk. Lahko pa rečemo, da že delajo na zmanjševanju teh pritiskov, npr. s čistilnimi napravami, ravnanjem z odpadki (organskimi in anorganskimi) ipd.
Če govorimo o Kredarici, je njena največja skrb oskrba z vodo. Vseeno so to kraška območja, kjer voda ni samoumevna, tega pa se večina obiskovalcev ne zaveda. Če že govorimo o vodi, en problem predstavlja tudi odvajanje odpadnih voda, ker vemo, da v kraških območjih voda ponikne v podtalnico in tako z odpadno vodo onesnažujemo še druge vodne vire v dolinah. Tu je treba biti zelo previden ter obenem odgovoren, kako je vsaka koča okoljsko opremljena. Planinska zveza in tudi posamezna društva se trudijo pri sanaciji planinskih koč, ampak vse te zadeve gredo zelo počasi, sploh pa moramo vedeti, da so za vse to potrebna velika finančna sredstva.
Kakšne spremembe opažate, ko se odpravite na dvatisočaka?
Tisto, kar je najbolj očitno, je erozija tal, sploh ob planinskih poteh. Tam, kjer je območje travne ruše, je zaenkrat še dobro stanje. Kjer so poti, ki so v večji rabi, pa so te spremembe erozije močno opazne. Na predelih z matično kamnino je teh sprememb manj, če pa gremo na Triglav, kjer imamo apnenec, je zelo dobro videti, kako so kamni oglajeni. Pred časom so že bile akcije, ko so na zadnjem delu poti proti Triglavu že popravljali kamenine, da niso bile več tako gladke.
Druge spremembe povzročajo tudi turni smučarji, ki lahko poškodujejo ruševje (ampak to ni tako velika sprememba, ker se ruše zelo hitro obnovijo). Planinci lahko prav tako vplivajo na živalski svet na tamkajšnjem območju, prekomeren obisk je lahko težava sploh v obdobju parjenja. Pri rastlinah smo zelo dobro ozaveščeni, da so nekatere zavarovane/ogrožene in jih tako ljudje pustijo pri miru. Super je, da se o takih stvareh govori in da ljudje to dejansko spoštujejo.
Kar je še posebej problematično, pa je obisk gora za ves dan in tudi noč, kar povzroča pritisk na tam živeče živali, ki si ne morejo privoščiti počitka, kar za njih predstavlja velik stres. Spremembe opažamo tudi pri visokogorskih jezerih, ki so v večji meri odvisna od vremenskih razmer, kot recimo lani že pozimi ni bilo veliko padavin in nato tudi skozi celotno poletno sezono ni bilo večjega dežja. Vse to se je poznalo na količini vode v jezerih. Tu moramo paziti, predvsem pri kraških jezerih, da z obiskom ne vplivamo nanje (da se ne kopamo v jezerih, ne odlagamo odpadkov, hrane …).
Kaj pa drugod po svetu, kakšne so razmere (gledano z vidika onesnaženja okolja) v gorah, kje je najslabše?
Če gledamo širše na trend, ki je povezan s hitrim razvojem gorskega turizma, so to najvišji vrhovi, bodisi v Himalaji, Alpe, tudi najvišje točke v Severni in Južni Ameriki ter Afriki. Vsi tisti najvišji vrhovi so seveda najprivlačnejši, to je že v človeški naravi. Sploh v Himalaji se v zadnjih letih podira rekorde za dosego vseh štirinajstih osemtisočakov, pri čemer je treba imeti veliko ekipo, helikopterje in še in še.
Kar je najbolj žalostno, pa je to, da to sploh nima več nobene povezave z alpinizmom. To je samo samopromocija, z vidika alpinizma in varovanja okolja pa nima veliko logike. Na taka območja se odpravijo tudi ljudje, ki nimajo veliko izkušenj z visokimi hribovji in ki se sploh ne zavedajo, kaj vse tam puščajo. Krogotok naraščanja turizma, ki nima nobene zveze z nekdanjim himalijizmom – alpinizmom. Ampak v to je vključeno tudi lokalno prebivalstvo, ki se preživlja s tem, zato se kaj konkretnega težko spremeni, saj so konec koncev to njihove gore. Vseeno se lahko nekaj postori, vsaj glede odpadkov, ni pa veliko za spremeniti, ker ne moreš kar izpodriniti tamkajšnjega prebivalstva.
So pa tudi dobre prakse, kot na primer v Butanu, kjer so prepovedali plezanje na določene vrhove in so konkretno povišali cene obiskov, tako da so za obisk Butana potrebna velika finančna sredstva. S tem pa so vsaj malo omejili število lovcev na najbolj zanimive vrhove.
Že nekaj časa se govori o uvedbi vstopnine v TNP, menite, da bi ta ukrep omejil določeno število obiskovalcev?
Vstopnina v Triglavski narodni park bi bila super, predvsem z vidika delovanja parka, ker bi bil finančno bolj okrepljen kot danes. Vstopnina oz. višina vstopnine ne bi bistveno vplivala na število obiskov – če pogledamo drugod po svetu, gre kljub dvigu cen npr. na Hrvaško vseeno na dopust isto število ljudi.
V povezavi s Triglavom smo s predstavniki javnega Zavoda TNP pred leti organizirali prireditev, v okviru katere so lahko udeleženci podali svoja mnenja in podprli uvedbo dnevnih kvot na Triglav. Vemo, da je obisk Triglava postal zelo priljubljen, tako zelo, da je že nevaren. Ta ukrep bi bil s tega vidika zelo dober, ampak moramo se zavedati mnenja tudi drugih državljanov Slovenije, saj nenazadnje govorimo o največjem slovenskem vrhu, ki je naš ponos in ga ne moremo kar “zapreti”.
Kako bi lahko še omejili oziroma zmanjšali negativne vplive na gorski svet?
S samo dostopnostjo do nekega vrha – to, da se ne moremo kar pripeljati na najvišjo točko in potem samo “skočiti” na nek vrh, ampak da se za nek cilj bolj potrudimo.
Pa tudi, če se znova dotaknemo Himalaje, trend velikih odprav, pri katerih imaš že celo četo ljudi, ki ti olajša pot in poskrbi, da osemtisočaka dosežeš brez velikega napora. Tu bi lahko na primer omejili pomoč ljudem, ki se odpravijo na tako pot.
Govorimo o premišljenih ukrepih, kako malce bolj otežiti dostopnost in pa seveda ozaveščenost ter pritisniti na etiko: “Ali ti je fajn priti na nek vrh v najkrajšem času ali je boljše iti po daljši poti in si med tem ogledati še prečudovito naravo, ki ti jo ponuja gorski svet?”
Spodbujanje ljudi, naj vsaj razmislijo o tem, da uporabljajo planinske poti že iz dolin, da se ni treba vedno pripeljati do najvišje točke, in seveda spodbujanje uporabe javnega potniškega prometa. Nenazadnje pa ne smemo pozabiti na SPOŠTLJIV ODNOS do narave!
Še za konec: kaj bi vi kot profesionalna alpinistka svetovali mladim gorskim nadobudnežem, ki si želijo doseči dvatisočaka?
Naj najprej gredo na nekaj nižjega, najbolje nekam v bližino doma, potem pa naj počasi gredo večkrat na ta isti hribček ali kakšen drug v bližini, da tudi pridobijo na kondiciji. Po tem pa lahko počasi gredo na dvatisočaka, ampak lažjega, najbolje je v Karavanke, ki so bolj dostopne in manj zahtevne.
Priporočljivo je še, da gredo vsaj na začetku na pot v skupini ali vsaj v tandemu. Ko dosežejo ta cilj, naj počasi po svojih zmožnostih nadaljujejo na tehnično težavnejše vrhove. Predvsem je treba poslušati sebe, koliko je telo sploh zmožno narediti, in seveda spremljati vremenske razmere, ker se, kot vemo, v visokogorju vremenska slika zelo hitro spreminja. Ne smemo pozabiti še na primerno opremo in hidracijo. In seveda – ne pozabite UŽIVATI v prekrasnih razgledih.
Kot rečeno že v naslovu, naj ne bo obisk gora samo za en lep post za Instagram, ki bo imel ogromno všečkov, ampak naj bo aktivnost za polnjenje duše in opazovanje najlepše narave alpskega sveta. Ob tem pa ne pozabite na varen korak in varovanje narave okoli sebe.
VSI SKUPAJ MORAMO UKREPATI, DA NAREDIMO SPREMEMBO IN ZAŠČITIMO TE ČUDOVITE GORE.
